Ko na borjaču zazvenijo duše

“Hvala za nepozaben večer,” je svoj kratki nagovor zaključil Štrekljev nagrajenec Pavel Medvešček, ki je prej zamaknjeno poslušal zvok glinene piščali. Medtem ko je Tomaž Rauch igral na “kabrco”, na dvorišču Štrekljeve domačije ni bilo slišati niti najtanjšega šuma.

GORJANSKO > Pavlu Medveščku, ki je v nedeljo zvečer pod nevihtnim nebom prejel letošnjo Štrekljevo nagrado, so za glineno piščal, ki je tako posebna predvsem zaradi neobičajne trikotne oblike, povedali “strici”. Tako Medvešček imenuje svoje informatorje, može, ki so neposredno doživeli in ustvarjali starodavne staroverske obrede. “Kabrca”, kot so rekli piščali, je bila pomemben del obredja. Medvešček je o instrumentu slišal pred desetletji. Takrat je tudi videl zadnji ohranjeni primerek piščali in ga narisal. A zgodba o piščali je, tako kot drugo dragoceno gradivo, čakala na dan, ko se bo lunin krajec obrnil navzdol. Tako je namreč Medvešček obljubil svojim pripovedovalcem in obljubo strogo držal. Ko je ta čas prišel, je piščal po skicah izdelala spretna keramičarka iz Kanala Alenka Gololičič. Priznala je, da je bila sprva tudi sama skeptična do tega, da bi instrument take oblike sploh lahko igral.

Zvok vračanja

Ko je “kabrca” zazvenela pod prsti akademskega glasbenika in eksperimentatorja Tomaža Raucha, so obiskovalci obnemeli. Zdelo se je, kot bi se od nikoder oglasil drug svet, predvsem pa so v resničnost stopile magične in mistične Medveščkove zgodbe. Pripovedi ljudi, ki so bili prepričani, da je človek eno z naravo in da je ob naši, vidni, še ena, nevidna stran neba. “Ne morem govoriti o tem, ker tega ni moč povedati. Ko sem zaslišala piščal, je bilo, kot da bi se nekam vračala,” je povedala Gololičičeva.

Čudovito, čustveno in mistično, je po nastopu povedal Rauch, ki je pred tem obiskal dva svéta kraja starovercev, Padnce in Babjo jamo. Na vprašanje, kaj so mu tam povedale duše, je odgovoril: “Duše ne govorijo z besedami kot ljudje. Kar so imele povedati, sem poskušal sporočiti skozi kabrco. Ravno za to gre. Naše besede so preveč omejene, da bi lahko povedali tisto, kar je od vsega največ vredno.”

Čarobna intuicija

Sicer je Rauch priznal, da ga je piščal očarala, a za zdaj ne more napovedati, ali se bo z nenavadnim instrumentom še ukvarjal: “Puščam stvari odprte. Če se bo kaj zgodilo, bom delal z veseljem. Načrtovati pa se takšnih stvari ne da. Tako kot se je začelo, odprto in intuitivno, naj tudi ostane.”

Intuicija in magičnost sta tudi v središču dela Pavla Medveščka. Pred desetletji je naletel na prve zgodbe o svetu, ki je bil, kot pravi sam “izbrisan iz našega zgodovinskega spomina”. Štrekljevo nagrado je zato posvetil “stoterim pripovedovalcem širom Primorske, ki so mi v preteklih letih nesebično odkrivali drobce naše tisočletne prisotnosti na tem prostoru. A Janez Strgar iz Volčanskih Rutov je bil tisti človek, ki mi je še posebno drag, saj je kljub prisegi o molčečnosti zbral toliko poguma in modrosti, da je spregovoril in svoje prijatelje prepričal, naj storijo enako.”

Darja Skrt, osrednja govornica in kustosinja Medveščkove razstave Straroverstvo in staroverci, ki jo je obiskalo več kot tisoč ljudi, je izbrala resne in slovesne besede za človeka, ki “mu je bilo namenjeno, da nam ohrani veliko bogastvo za nov svet, za svet, ki nas čaka in v katerem bomo imeli večjo vlogo, kot si danes predstavljamo”. In dodala: “Vsa dediščina, vse je v nas samih, samo prisluhniti moramo. Danes je velik dogodek, saj Slovenci tokrat nismo čakali, da nam drugi rečejo, kako veliko bogastvo imamo, ampak smo naredili to, česar največkrat nismo znali: sprejeli smo sami sebe.”VESNA HUMAR

---