Knjiga o povojni obnovi Idrije, gradnji Nove Gorice, jugoslovanskih prog ...

Zajetna knjiga Horuk v nove čase Idrijčana Marijana Beričiča je v prvem delu dokumentarno natančen zapis o povojni obnovi Idrije, ki sodi na police vseh domačinov. V drugi polovici, ki pripoveduje o brigadirskem horuku do nove jugoslovanske infrastrukture in Nove Gorice, so zbrani osebni spomini avtorja in tovarišev na srčno predanost povojnemu prostovoljstvu. Zanimala bo vse, ki še zmorejo graditi na dediščini.

IDRIJA > V obsežni knjigi Horuk v nove časaMarijan Beričič opisuje svoje življenjsko poslanstvo - vsaj 15-letno udarniško življenje in delo v povojni obnovi med Idrijo in Negotinom na Vardarju. Vanjo je svojim dodal pričevanja še živečih tovarišev, pogosto rudarjev ali vsaj dijakov rudarske šole in poznejših socialističnih brigadirjev. Skupaj z njimi in z založbo Bogataj, ki je knjigo velikega formata na 205 straneh decembra poslala med bralce, je dodal kar 250 fotografij in skoraj toliko dokumentov, neprecenljivih prič časa solidarnosti.

Idrijo so zavezniki porušili, Idrijčani pa obnovili

Uvodno, najzajetnejše poglavje sploh prvič celovito predstavlja povojno obnovo Idrije. Uvaja jo še nikoli objavljena fotografija; posnel jo je pilot RAF (Royal Air Force) 20. marca 1945 med bombardiranjem Idrije, našel pa zbiratelj Slavko Moravec v enem od londonskih arhivov. Ker so zavezniki - iz še vedno nepojasnjenih razlogov - Idrijo bombardirali desetkrat, je bilo opustošenje popolno, obnova po hitrem oblikovanju obnovitvene zadruge, pa zagnano delo več tisoč mladih prostovoljcev.

Množica na predstavitvi knjige obeta ohranitev spomina

Pravzaprav bi knjigi delali krivico, če bi skušali to obdobje na kratko povzeti. Ob obnovi Idrije, rudnika in vnovičnem zagonu njegove proizvodnje, udarniški izgradnji mizarnice, športnih in obnovi kulturnih objektov, Beričič opisuje in dokumentira obnovo preostalih krajev na Idrijskem. To je nesporno poglavje, ki ga Idrijčani preprosto morajo poznati.

Ker je Beričiča in založbo Bogataj na predstavitvi knjige pričakalo več sto radovednih, se za pozabo teh časov pravzaprav ne gre bati. Zlasti ne zato, ker so ob pričevalcih obnove - od staroste idrijskih gospodarstvenikov Mirka Tratnika, organizatorja brigad Marjana Likarja do povojnih prostovoljcev in njihovih naslednikov - prevladovali mladi, ki se z brigadirstvom niso nikoli srečali.

Živi pričevalci na predstavitvi so s svojimi prigodami (v spominih so očitno ostale tiste bolj smešne, nevarne in nemogoče) spodbudili zanimanje za naslednje obnovitvene horuke v knjigi.

Posebno poglavje je s pomočjo še živih pričevalcev posvečeno eni najodmevnejših akcij za izgradnjo Nove Gorice, nadaljevanje pa Idrijčanom na zveznih delovnih akcijah, od najbolj znanih gradenj železniških prog Brčko-Banovići, Šamac - Sarajevo in drugih do poznejše gradnje prvih jugoslovanskih avtocest in poslednje Beričičeve akcije v Negotinu na Vardarju.

Popolna predanost delu in čisto srce

Slednjo je Beričič leta 1959 devet mesecev vodil kot komandant in bržčas se je moral pošteno zadrževati, da je spomine nanjo strnil na 44 strani.

Sam, podobno kot pričevalci, piše zanimivo, zaneseno, ponosno. Tako kot so delo, tekmovanja, udarniške značke, uspehe kot rudarji - minerji doživljali in seveda imeli tudi kaj pokazati.

Ker so jih vodila čista srca, obdobja povojne obnove ne vrednotijo kritično. Zelo prizanesljiva sta bila tudi Boris Bogatajin Bogdan Kovačič s sprehodom skozi poznejšo, manj uspešno repliko mladinskih delovnih brigad v sedemdesetih in osemdesetih letih, s čimer sklepata knjigo. Nenazadnje so si Beričič in pričevalci enotni, da so jim delovne brigade, vedno v organizaciji mladih, dale bogato popotnico v življenje. Ob delovnih veščinah so jih med drugim popeljale tudi v svet kulture, ki je vedno spremljala njihovo brigadirsko zanesenjaštvo.

SAŠA DRAGOŠ

---