Knjiga, ki te obogati in izžame

Najboljši ameriški roman, za katerega še niste slišali! Tako v njegovi domovini oglašujejo Stonerja, kultno delo pisatelja Johna Williamsa (1922-1994), sijajno pripoved o prav nič bleščečem življenju univerzitetnega profesorja literature.

ŠKOFIJE > Knjiga, ki utegne obveljati za prevodno odkritje leta, je izšla v ugledni zbirki Kondor pri Mladinski knjigi. Poslovenila jo je anglistka in komparativistka Breda Biščak, Lucijčanka, ki živi na Škofijah.

> Stonerja Slovenci odkrivamo ob njegovi 50-letnici. Kako pa ste do tega malo znanega in obenem kultnega romana prišli vi?

“Ponudil mi ga je urednik Andrej Ilc. Je pa novo odkrivanje značilno za ves svet: začelo se je s ponatisom izvirnika pri založbi Vintage leta 2003, nakar so roman najprej na novo odkrili Američani, zatem zlasti Francozi in njegova slava se je samo še širila.”

> Kakšno je to delo za prevajalca?

“Užitek ga je prevajati! Je čisto izpisano, do zadnje pikice, nič ni odveč, ustreza Aristotelovi teoriji o dobrem literarnem delu. Najbrž je napisano po načelu 'manj je več'. Vsak stavek izhaja iz prejšnjega, vsako poglavje iz prejšnjega, pripoved se naravno preliva ...”

> Stoner bralca izjemno obogati, obenem pa tudi čustveno izžame, četudi je dokaj kratek. V njem spremljamo razvoj oziroma - bolje rečeno - propadanje glavnega junaka od začetka njegovega študija vse do smrti v zrelih letih.

“Drži, to je knjiga, ki jo težko odložiš, saj te zgodba in način pripovedovanja vlečeta naprej, obenem pa je v podtonih tako gosta, da jo preprosto moraš odložiti, če želiš zadihati in premisliti o prebranem. Je predvsem zelo ganljiv in človeško topel roman. Značilno je tudi, da se bralci zelo čustveno odzivajo nanj. Znana slovenska prevajalka in literarna kritičarka je rekla, da bi glavnega junaka med branjem največkrat rada kar s kolom po glavi.”

> Kako ga doživljate vi? V spremni besedi Urban Vovk - mimogrede, ta roman ga je tako navdušil, da je Williamsu posvetil še najdaljšo zgodbo svoje nove zbirke Garaže - precej vrstic nameni vprašanju, ali je glavni junak res antijunak, zguba, kakor so ga zaradi njegove pasivnosti doživljali ob izidu, ali pa je junak posebne sorte.

“Z vidika ameriške kulture seveda ni tipičen zmagoviti junak, zaradi česar roman v času izida pred petdesetimi leti tudi ni požel kdove kake slave. Mnogi se identificirajo z njim, ker razkriva - pogojno rečeno - antijunaštvo, ki je v vsakem od nas. Stoner je do neke mere res pasiven, vendar ne povsem.”

> Prihodnost sprejema kot pokrajino, ki je pred njim in ki čaka, da jo razišče, ne da bi nanjo mogel vplivati, jo spreminjati.

“V tem pogledu je pasiven, vsekakor. Je pa še nekaj, o čemer pri nas doslej niso poudarjali, a je na to v nekem intervjuju opozoril že sam avtor: Stoner je tudi roman o moči, o bitkah za prevlado. Njegov naslednji roman Avgust je eksplicitno politični roman o oblasti, a že v Stonerju je v osrednjem zapletu na univerzi mogoče prepoznati zelo subtilne, da ne rečem perverzne načine spopada za moč.”

> Nekateri najbolj uživajo prav med Williamsovimi napetimi opisi besednih spopadov na fakulteti, drugim so najbolj všeč nežni ljubezenski prizori med že ostarelim profesorjem Stonerjem in mlado asistentko Katherine Driscoll ... S čim je pisatelj najbolj očaral prevajalko?

“Najbolj sem uživala med prevajanjem začetnega pogovora med tremi mladimi študenti literature o tem, kaj je bistvo univerze. Je zelo samoironičen in samokritičen, zame ena boljših pasaž v romanu. Odlični se mi zdijo tudi lirični opisi narave. Šele ko sem prebrala korekture, pa me je prešinilo, da je ta roman na makroravni odsev mikroravni - Shakespearovega soneta, ki Stonerja sune na pot literature. V tem sonetu Shakespeare govori o umiranju, o listih, ki odpadajo z veje, in v sklepnem prizoru romana, ki je uglašen s tem sonetom, Stoner ob zahajajočem soncu umira in nazadnje tudi umre. Zelo premišljeno napisano.”

> Mladinska knjiga je sočasno s Stonerjem izdala tudi klasiko ameriške pisateljice Harper Lee Če ubiješ oponašalca v novem prevodu Polone Glavan. Bi vas mikalo tudi prevajanje tega velikega dela?

“Ni mi v ponos, a priznam, da ga še nisem prebrala. Berem pa drugo knjigo, ki je izšla v istem Kondorjevem paketu kakor Stoner, Anekdote usode, zgodbe danske pisateljice Karen Blixen, ki je pisala pod psevdonimom Isak Dinesen. Osupla sem tako nad samimi zgodbami kakor nad mojstrskim prevodom Tine Mahkota. Ne bi bila rada kritična do sodobnih slovenskih avtorjev, a tu je prevodni jezik veliko močnejši od jezika marsikaterega našega pisatelja ali pisateljice.”

> Že prevajate kaj novega?

“Trenutno je malce na čakanju avtobiografija britanskega nevrologa in pisatelja Oliverja Sacksa, ki naj bi prihodnjo jesen izšla pri Modrijanu. Prevajam tudi tekst, ki bo zelo pomemben za Primorsko, a so me prosili, naj o njem še ne govorim.”

> Kaj pa John Williams? Vas mika prevesti še kaj njegovega?

“Prebrala sem še en njegov roman, ki me zelo mika. Je prav tako odlično izpisan kot Stoner, čeprav je povsem drugačen, tako po vsebini kakor po strukturi. Dogovori za prevod potekajo, a za zdaj ne bi bila konkretnejša. Je pa to eden redkih romanov, ki me je spomnil na definicijo, o kateri smo govorili med študijem primerjalne književnosti: da roman odseva totaliteto sveta.”

> Kateri oddelek, ki ste ga spoznali kot študentka, ste videli v mislih med prevajanjem Stonerja : komparativistiko ali anglistiko?

“Prav gotovo so mi prav prišla predavanja pokojnega profesorja Evalda Korena Literarna retorika. Zapiske sem privlekla iz kleti in si pomagala z njimi. Že sam avtor je predaval o literarni retoriki in temu posvetil tudi odstavek romana, tako da se je bilo treba podučiti o posameznih podrobnosti. Z anglistiko sem se pa srečala pri prevajanju samega naziva oddelka, na katerem predava William Stoner. Naj bo to oddelek za anglistiko ali oddelek za angleški jezik in književnost? Odločila sem se za drugo možnost, kakor se je imenoval tudi oddelek, ki sem ga obiskovala.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---