“Kamen pripravim, da mi prav nežno zapoje”

Življenje je dalo kiparju Negovanu Nemcu (1947-1987) le dve desetletji časa za umetniško ustvarjanje, a že to je bilo dovolj, da je za seboj pustil izjemen opus, ki ostaja živ in aktualen. Zlasti prek spomenikov, ki jih je ustvaril v krajih na Goriškem, je Nemec prisoten v vsakdanjih življenjih Primorcev. Družina, ki v Biljah neguje spomin nanj, je trideset let po umetnikovi smrti postavila v središče še Nemčeve male in srednje plastike. Razstava bo v Križevniški cerkvi v Ljubljani na ogled do 5. septembra.

LJUBLJANA > Tudi trideset let po smrti akademskega kiparja Negovana Nemca ostaja njegov opus subtilen in zanimiv, izzivalen in dotikajoč ter s prepoznavno kiparsko mislijo tudi globoko nagovarjajoč, so v brošuri, ki spremlja odprtje razstave, zapisali pri Ljubljana Festivalu.

Na ogled so kipi v kamnu in bronu, ki jih je Nemec ustvaril v osemdesetih letih. Te male in srednje plastike imajo sicer dom v umetnikovem ateljeju v Biljah. Minulo sredo zvečer jih je ob odprtju razstave predstavila žena Negovana Nemca, umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec. “Ta dela so izraz njegove velike ljubezni do sveta, do življenja, do družine, do ljudi, ki so ga sprejemali, in tudi do tistih, ki so ga prezrli. Ljubezen je bila njegova najmočnejša ustvarjalna energija,” je dejala.

“Površina njegovih malih in srednjih plastik je gladka kot koža, kot spomin na dotik, na božanje. Ustvaril je površino, ki je postala živa in je nežno zapela,” je opisala eno od značilnosti umetnikovih del, tudi tistih, ki so na ogled v Ljubljani.

Kamen je bil njegov najljubši material. Leta 1983 je povedal: “S kamnom živim in se razvijam. Kamen deluje name tako, da ga ne morem pustiti napol nedokončanega. Moram mu vdihniti življenje. Menim, da jaz obvladam kamen in ne on mene. Moj dialog s kamnom je pošten, pristen. Kamen pripravim, da mi prav nežno zapoje.”

Ustvarjal je še v lesu, železu in bronu, njegov material pa je bila tudi glina. Od leta 1971 je z velikimi kipi v kamnu, lesu in železu soustvarjal javni prostor, zlasti na Goriškem. Spomeniki, ki jih je ustvaril, stojijo v Gradišču nad Prvačino, Biljah, Podgori - Piemonte, na Ajševici, v Novi Gorici, Šempetru pri Gorici, Kanalu ob Soči in Kromberku. Ustvaril je več portretov javnih in kulturnih delavcev Primorske ter monumentalnih reliefov in skulptur v poslovnih zgradbah na Goriškem.

Goriško, ki ji je posvetil velik del svojega opusa, je neizmerno občudoval, piše v obrazstavni brošuri. Odnos do rodnega okolja je leta 1982 ubesedil tudi sam: “Takoj po akademiji sem se vrnil domov. Zdelo se mi je, da potrebujejo kiparja tudi drugi prostori, ne samo Ljubljana, ki je že domala nasičena z njimi in z drugimi umetniki, seveda. Provinca, kot še zmeraj imenujemo prostor, ki ni blizu centra, potrebuje oblikovalca, to sem vedel. To ni napihovanje lastne vrednosti, ampak najboljši občutek varnosti in zasidranosti. O pečatu, ki naj bi ga dal temu prostoru, pa moram govoriti previdneje.”

JANA KREBELJ

---