Kakor da ima ves čas na svetu

Sinoči se je v Izoli sklenil petdnevni 11. mednarodni filmski festival Kino Otok. Za rokav smo pocukali nekaj njegovih letošnjih gostov in jih pobarali, kakšne vtise so nabrali med nekajdnevnim druženjem pri nas.

IZOLA > “Dokler me niso povabili na Kino Otok, sploh nisem vedel za Izolo,” prizna švicarski režiser Matthias von Gunten, ki je na festivalu predstavil film ThuleTuvalu. “Zelo všeč so mi predani ljudje, ki so se v najbrž ne najlažjih razmerah odločili soustvarjati takšen festival. Ni pomembno, ali je ta velik ali majhen, pomembna je ljubezen do filma, ki jo v Izoli čutim.”

Prijetno ga je presenetil že otvoritveni film Let nad bojnimi polji iz leta 1919. “Odločitev, da festival odprejo s takim filmom, je zelo nenavadna in pogumna. A se je obnesla. Očaral me je tudi starejši slovenski film Krizno obdobje. Mislim, da je iz leta 1981. Spomnil me je, kako drugače so gledalca nagovarjali v tistem času. Danes se takega filma ne bi lotil nihče, sploh pa zanj ne bi dobil denarja. Danes moraš biti v filmski pripovedi ostrejši, bolj fokusiran. Tale film pa se obnaša, kakor da ima na voljo ves čas na svetu.”

Gunten se malce ozre, pogleda naokrog in prikima: “Zdi se mi, da življenje tu teče sproščeno, mirno. Upam, da bom naslednjič s sabo pripeljal še ženo.”

Neprecenljivo druženje

Tudi Milančan Giuliano Ricci, ki je na Kino Otok pripotoval z dokumentarcem Človek na Luni, izbira same pohvalne besede: “Tukaj se počutim zelo prijetno, vesel sem, da so me povabili. Izbor filmov je na visoki ravni, večina tistih, ki sem si jih ogledal, mi je izjemno všeč. Rad imam filme, ki mi odkrivajo neznane zanimive kraje, ki odpirajo okna v resničnost, pa tudi filmi o intimnih človeških usodah, v katerih lahko prepoznaš univerzalno usodo, so mi blizu. Med gledanjem filmov se seveda ne morem ogniti poklicni deformaciji. Opazujem, kako so filmi narejeni po čisto obrtniški plati, za kakšno tehniko so se odločili ustvarjalci, kakšna je režija, kakšna montaža ...”

Na Kinu Otok je prvič. “Vsak festival ima svoje posebnosti,” pravi. “Dragocenost tega je, da se lahko družiš z drugimi ustvarjalci. Nekateri festivali so bolj hladni, na njih si bolj ali manj sam. Predstaviš svoj film, a nimaš priložnosti za druženje.”

In že sta tu Leo Calice in Gerhard Treml, avstrijski tandem, ki si je v filmu Na robu raja iz ptičje perspektive ogledal gibanje navidez izgubljenih ljudi v sivem puščavskem pesku. “Kino Otok je bolj intimen od drugih festivalov,” ugotavlja Treml. “Na njem imaš lahko nadzor nad bolj ali manj celotnim dogajanjem, ogledaš si lahko več filmov kakor na drugih festivalih. Program je zelo dober, saj tu vidimo filme, ki jih drugod ne moremo. Dragoceno je, da smo se lahko seznanili s hrvaško ustvarjalnostjo, si ogledali odlične slovenske in druge filme, kar vznemirljiv pa je bil tudi študentski program, ki je odprl na primer okno v avstralsko ustvarjalnost. Jaz je sicer ne bi spoznal. Za zdaj je namreč še nezanimiva za velike festivale, a že dovolj zanimiva in izvirna, da si jo je vredno ogledati in jo spremljati.”

Njegov mlajši tovariš Leo Calice dodaja, da je na Kinu Otok dragocena tudi izmenjava izkušenj in mnenj z drugimi ustvarjalci, pa tudi srečanja z ljudmi z drugih festivalov so prijetna in koristna.

Vsi skupaj lahko nekaj premaknejo

Na razbeljenem Manziolijevem trgu proti soncu mežika Švicar Simon Jaquemet. “Izola je zelo lep kraj. In zelo vroč,” se nasmehne. “Filmov svojih kolegov si še nisem ogledal, saj sem prišel malo pozneje, a se bom potrudil, da ujamem še kakega.”

Zamudil je tudi otvoritveni film s protivojnim sporočilom. Zanimivo, njegov film se imenuje Vojna. “Že, ampak težko rečemo, da je protivojni. Naslov je res Vojna, a v izvirniku je zapisan v švicarsko-nemškem dialektu, kot Chrieg, kar naslov precej zmehča. Je uporniški film, film o nasilju in jezi mladih, ki se skušajo upreti družbi, a ne najdejo pravega sovražnika, zato se borijo kar zoper vse in vsakogar.”

Med ustvarjanjem je navdih črpal iz jeze, ki jo je premogel kot najstnik in ki jo tu pa tam še zmeraj začuti. “Gre za iskanje drugačnega, samosvojega načina življenja, za upiranje tipu življenja, ki ti ga vsiljuje družba,” pravi.

Močno dvomi, da en sam film lahko izboljša svet, ga pa morda lahko več filmov skupaj: “Veliko mojega znanja, podob, ki so v meni, spominov in drugega prihaja iz filmov, ki sem si jih ogledal. En sam film težko spremeni človeka, vsi skupaj pa nekatere med nami gotovo pomembno sooblikujejo.”

Vojna je njegov prvenec. Bo v tem poslu težko uspeti? “Ustvarjanje filmov ima lepo in grdo plat,” skomigne. “Po eni strani sem zelo srečen, da se lahko s tem delom v Švici preživljam, po drugi pa ugotavljam, da imam precej nižji življenjski standard od vrstnikov, ki so študirali pravo ali kaj drugega in ki zaslužijo desetkrat več kot jaz. Ampak se ne maram pritoževati, saj vem, da nekateri moji kolegi z opravljanjem svojega poklica žal ne morejo preživeti.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---