Kako velikana spraviti v predal?

Veliki Tolstoj je 187. rojstni dan predsinočnjim praznoval v ljubljanskem Kinodvoru. Predvajanje biografskega filma Poslednja postaja je kronal pogovor o dveh sveže poslovenjenih knjigah in ponatisnjenem romanu Ana Karenina, s katerim se bodo v tem šolskem letu seznanjali naši maturantje.

LJUBLJANA > Večer, ki sta ga pripravila založba Beletrina in Kinodvor, je odprla projekcija nemško-angleškega biografskega filma Poslednja postaja (2009), ki ga je po romanu ameriškega pisatelja Jaya Parinija režiralnjegov rojak Michael Hoffman, zakonca Tolstoj pa sta upodobila igralca Christopher Plummer in Helen Mirren. Film gledalcu približa Tolstojevo zadnje poglavje: leta 1910 je bil pri 82 letih svetovni zvezdnik, okrog katerega so se kopičili malikovalci in posnemovalci, veliko hujši tolstojevci od njega samega, ukleščenega med ženo Sofjo Andrejevno in prijatelja Vladimirja Grigorjeviča Čertkova. V noči na 28. oktober 1910 je ob pomoči Čertkova in drugih pobegnil zdoma, tiho in skrivaj zapustil ženo, s katero je bil poročen 48 let, med potjo hudo zbolel, se nastanil na železniški postaji Astapovo, ki so jo hitro obkolili radovedni svetovni mediji, in tam deset dni zatem umrl.

Borut Kraševec (1973), eden naših najplodovitejših sodobnih prevajalcev iz ruščine in lanski Sovretov nagrajenec, je pred petimi leti poslovenil Brate Karamazove, monumentalni roman F. M. Dostojevskega. Zanimivo, Dostojevski v njem pohvalno omeni Tolstoja, ta pa je Karamazovi prebiral proti koncu svojega življenja, ko so se ga močno dotaknili. “Tolstoj in Dostojevski sta zelo cenila drug drugega, a se nikoli nista osebno srečala,” nam je po javnem pogovoru v Kinodvoru povedal Kraševec. “Nekoč sta bila sočasno v isti dvorani, a je njun skupni prijatelj Čertkov srečanje načrtno preprečil. O zgodovini njunega nesrečevanja imamo več zanimivih študij.” Slovenci dobivamo nove prevode klasik Dostojevskega - po Karamazovih je izšel še Idiot v novem prevodu Draga Bajta, medtem ko bodo maturantiTolstojevo Ano Karenino brali v starem prevodu Gitice Jakopin. “Pred kratkim smo se pogovarjali o tem, ali bi jo bilo smiselno spet prevesti, pa se nismo nič dogovorili,” pravi Kraševec. “Prevod Gitice Jakopin je resda star že več desetletij, a ko sem ga nedavno preveril, sem ugotovil, da ni napačen.” Sam se še zmeraj s polno paro posveča Dostojevskemu: nedavno je na novo prevedel Ponižane in razžaljene, v prihajajočih letih pa bo vsaj še Bese in Zapiske iz mrtvega doma.

Z njegovimi poslednjimi dnevi se veliko podrobneje kakor pristranski, Tolstojevim svojcem naklonjen film ukvarja ruski pisatelj in kritik Pavel Basinski (1961) v knjigi Lev Tolstoj: Pobeg iz raja, ki je letos pri Beletrini izšla v prevodu Boruta Kraševca, podpisanega tudi pod drugo, sorodno izdajo: pri LUD Šerpa so v ene platnice povezali Tolstojevi pripovedi Hudič in Kreutzerjeva sonata, zanimivi deli, ki odstirata Tolstojeve zapletene, protislovne poglede na spolnost. “To sem si zamislil kot spremno knjigo k Pobegu iz raja,” je v Kinodvoru pojasnil Kraševec. “Sprva sem vanjo hotel vključiti še pripoved Tolstojeve žene Kdo je kriv?, vendar sem ugotovil, da je slaba literatura.”

Vsekakor domala nevidna ob Tolstojevih delih, zlasti ob Vojni in miru in Ani Karenini, velikih romanih, ki postavljata pomembna vprašanja o človeku v zgodovini, ljubezni in podobnih večnih temah, ne vsiljujeta pa dogmatskih odgovorov kakor poznejša pisateljeva dela, je docent na oddelku za rusko književnost ljubljanske Filozofske fakultete dr. Blaž Podlesnik dejal v pogovoru z urednico AirBeletrine Manco G. Renko. “Zlasti pa Tolstoja, človeka 19. stoletja, ne moremo presojati z merili našega, 21. stoletja,” je še poudaril.

Tolstoja je težko doumeti, ugotavlja tudi Kraševec: bil je zagovornik spolne vzdržnosti, ki ga je razganjalo od spolne sle, veljal je za ženomrzca, obenem pa je ustvaril več najlepših ženskih likov v svetovni literaturi ...

Njegova Ana Karenina - pri Mladinski knjigi so jo ponatisnili v starem prevodu Gitice Jakopin - je v tem šolskem letu maturitetno čtivo. Primerna odločitev?

Podlesnik se je vzdržal komentiranja “vodenih esejev”, Kraševec pa pozdravlja odločitev, da mladim približamo ta pomembni roman. A opozarja: “Je zelo kompleksno in neulovljivo delo, zato ga bodo težko spravili v šolske šablone in določili, 'kaj je pisatelj hotel povedati'. Kako iz njega potegniti jasne poante, ne da bi ga zbanalizirali? Sem pa prepričan, da bo knjiga nagovorila mnoge mlade, ne glede na to, kako jim jo bodo predstavili učitelji.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---