Junaku za hrbtom

Videli smo že takšne in drugačne Jermane, tako glasne in ognjevite, ki v ljudstvo hrulijo “hlapci, za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni”, kakor tudi molčeče, neme. V tokratni tržaški uprizoritvi pa nas nagovori iz drame bežeči “junak”, nič več naivni izboljševalec sveta, marveč že dodobra naveličan, postaran, a še zmeraj bister Jerman. Sarkastično komentira lastno početje in kaže hrbet občinstvu, ki od njega pričakuje nekaj naukov in se nadeja lepo preživetega večera, polnega blagodejne umetnosti.

V tržaški uprizoritvi Hlapcev se soočita mlad župnik in starejši Jerman.   Foto: Maja Pertič Gombač
V tržaški uprizoritvi Hlapcev se soočita mlad župnik in starejši Jerman.  Foto: Maja Pertič Gombač

S Hlapci, osrednjo slovensko dramo, mojstrsko partituro, ki izziva nove in nove generacije in z družbenokritičnimi ostmi žal ostaja aktualna tudi po sto in več letih, režiser Sebastijan Horvat v Slovenskem stalnem gledališču Trst nadaljuje svoje interpretiranje in reinterpretiranje Cankarjevega opusa.

Pri petem srečanju z njim mu je v oporo dramaturg Milan Marković Matis, avtor precej radikalne priredbe Hlapcev, ki pa je v uvodnem aktu še ni mogoče slutiti - na prizorišču, nastlanem z uporniškimi transparenti in ostanki izjalovljene povolilne zabave mlad učiteljski zbor (Tina Gunzek, Nikla Petruška Panizon, Patrizia Jurinčič, Matija Rupel, Iztok Drabik Jug in Luka Cimprič) premleva čisto sveža politična razmerja in že pragmatično mojstri svoje nove nazore. In sila natančno čisti prizorišče. V koš ne meče klerikalni oblasti neljubih knjig, marveč pedantno prazni in lošči svoje prostore - za donedavnim pohujšanjem ne sme ostati niti še tako drobna sled!

Mlad je tokrat tudi predstavnik nove oblasti, župnik (Jure Kopušar) - mlad, ohol, celo poskočen in po potrebi zlovešče nagajiv. Star je le Jerman. Izbira velikega Radka Poliča za to vlogo je posrečena in pomenljiva: Rac ni le starosta našega teatra, marveč tudi igralec, ki je pred štirimi desetletji v Pretnarjevem filmu Idealist - citiranem tudi v tokratni uprizoritvi - upodobil Martina Kačurja, malo zatem pa še njemu sorodnega Jermana v Korunovi postavitvi Hlapcev. Gledalec njegovemu tržaškemu staremu Jermanu zlahka verjame, da je utrujen, naveličan vseh dosedanjih uprizoritev, vseh Jermanov, ki so se borili in se upirali in nagovarjali Slovenca, dosegli pa bore malo ali celo ničesar. Sicer bi danes ne imeli opravka s pohlepnimi bankami, skorumpiranimi politiki, apatičnimi študenti, lažnivimi mediji ...

Horvat in njegovi sodelavci so nekatere prizore Cankarjevih Hlapcev precej preoblikovali, jih premetali, izločili pomemben lik Hvastje, tu in tam vpeljali medbesedilno domislico - obrestuje se gledalčevo predznanje, poznavanje dramske predloge -, uprizoritev pa prepredli še z metateatrskimi prvinami, s premislekom o (ne)moči samega gledališča. Vendar tega niso storili, da bi občinstvo zabavali s postmodernističnimi domislicami. Ne, Cankarju so s tovrstnim premišljenim prirejanjem paradoksalno zvestejši, saj se ognejo nevarnosti, da bi zdrsnili v prazno eksperimentiranje, in počno, kar je v svojem času počel že Cankar - zasekajo v sodobno družbo.

Jerman občinstvo povabi, naj si to strašno komedijo ogleda z njegovega zornega kota, in to čisto dobesedno, z odra. In tudi sam z začudenjem, posmehom in nostalgijo spremlja tretje dramsko dejanje, tokrat postavljeno v njegov spomin, po katerem še kar koraka mladi Jerman, (Romeo Grebenšek), nekako cankarjanska figura, ognjevit mlad intelektualec, trmasto prepričan, da je svet vendarle mogoče spremeniti, izboljšati.

Tokratna uprizoritev kar nekajkrat zaorje globoko, bi dejal Cankar. V spominu bo ostalo soočenje starega in mladega Jermana, ostal bo shod v gostilni, med katerim govornik Jerman otrpne in onemi, nakar mu svobodomiselne besede vztrajno, vendar zaman prišepetava čedalje živčnejši aktivistični kovač Kalander (Primož Forte), in ostal bo antologijski sklepni prizor, med katerim Poličev Jerman, zdaj spet ves bojevit in nabrušen, pokaže hrbet občinstvu, zbranemu na odru, in poziv k prebujenju, očiščenju in pomlajenju izbruha v polmrak praznega avditorija.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano