Jezik lahko reši le govor življenja

V njegovih delih, pa naj gre za pesmi, kolumne, eseje ali romane, valovijo časi. In jeziki - “majhni” in “veliki”. Tudi prostori, čeprav je sidrišče eno samo. Milan Rakovac se je v Istri rodil. In jo nosi s sabo, jo govori, o njej piše, razmišlja, polemizira. Ves čas.

 Foto: Maksimiljana Ipavec
Foto: Maksimiljana Ipavec

KOPER > “Moje knjige se pišejo same. Imam privilegij, da sem malo infantilen in v meni hitro izbruhne govorica otroštva,” je Milan Rakovac, pesnik, pisatelj, kolumnist (tudi Primorskih novic), novinar, urednik in scenarist med drugim dejal Jasni Čebron, ki ga je pred dnevi gostila na večeru iz cikla Pogovori o branju.

Trenutno piše dva romana. Oba sta, tako kot vsa njegova dela, povezana z Istro, dogajanje enega je postavljeno v Koper, pri zagrebški založbi VBZ pa bodo letos in prihodnje leto izšla njegova zbrana dela. A pri Rakovcu - če ga bereš ali poslušaš - se časi hitro pomešajo. Se prekrijejo in začnejo med sabo prenikati. Tako kot jeziki. Bralec z njim, tako pravijo literarni kritiki, nima lahkega dela: iz čakavščine skoči v zagrebški sleng, od tam za hipec v knjižni jezik, v naslednjem trenutku odpre “predal”, iz katerega se vsujejo italijanske, angleške, nemške, ruske ... in druge besede. Pa tega ne pogojuje samo to, da je modernist. Pri Rakovčevi “sestavljenosti” ima večjo vlogo Istra. Ki je, tako kot eden njenih najvidnejših sodobnih piscev, tudi sama preplet, srečevališče meja in identitet.

Čeprav je prvo literarno zbirko Priko Učke, v kateri so se prepletli poezija, eseji, potopisi in zapisi, izdal leta 1980, je po besedah Jasne Čebron glasnik istrskega prostora postal tri leta kasneje, z romanom Riva i druži, v katerem je popisal povojni eksodus Italijanov iz Istre. “Ko sem prebral roman Fulvia Tomizze La miglior vita, nisem mogel več spati. To me je udarilo, pustilo globok pečat v moji zavesti. Vrgel sem se v pisanje, potegnilo me je v čas, ko sem z otroškimi očmi opazoval sosede, ki so nosili stvari iz svojih hiš, jih nalagali na tovornjake in jih naslednje jutro več ni bilo ...” Leta 1999, po smrti Fulvia Tomizze, človeka in ustvarjalca, ki je okusil bridkosti prostora, prebičanega z mejo, a je kljub temu verjel v sobivanje različnih tu živečih narodov, je Rakovac s somišljeniki v Trstu, Kopru in Umagu zasnoval Forum Tomizza.

Avtor več romanov Sliparija, La Triestina, Haluj, zbirke kratkih zgodb Istragram, esejističnih zbirk Sinovi Istre in Kvarnerski otočni lucidar ter pesniških zbirk Cha for kids, Besida priletuća, je prepričan, da pomeni oženje vsega tega, kar jezik je, zgolj na književno govorico, smrt jezika: “Zadnja linija obrambe nacionalnega, knjižnega oziroma standardnega jezika, ni v akademskem zapiranju. Leži v govoru življenja, v regiji.”

MI


Najbolj brano