“Izpadla sva preveč preroška”

Zveste oboževalce imata tako doma kakor v tujini, ob sebi ju imajo radi filmski in gledališki režiserji, sodelujeta s skupino Laibach ... Mojstrstvo dua Silence bo v petek donelo na Koncertu izbranih tišin v Tartinijevem gledališču v Piranu.

V duo Silence sta že četrt stoletja povezana Primož Hladnik (levo) in Boris Benko.   Foto: Aljoša Rebolj
V duo Silence sta že četrt stoletja povezana Primož Hladnik (levo) in Boris Benko.  Foto: Aljoša Rebolj

> PIRAN > Prejšnji mesec sta pevec Boris Benko in pianist Primož Hladnik ob spremljavi dolgoletnega sodelavca, pianista Igorja Vićentića, nastopila v Krškem, a njihov piranski koncert bo drugačen, edinstven, napoveduje Benko.

> Baje boste v Tartinijevem gledališču nastopili na vašo pobudo. Drži?

“Z organizatorko, direktorico Avditorija Portorož Dragico Petrovič, sem ugotovil, da si oba želiva koncerta v tem gledališču. Že od nekdaj mi je ljubo, iz časov, ko sem živel v Piranu.”

> Kdaj je bilo to?

“Huh, še v osemdesetih letih. V Piranu še živijo sorodniki, babica, stric ... Zato sem navijal, da bi nastopila tam, ne v Portorožu.”

> Je gledališče ustrezen prostor za nastop Silence?

“Zanašam se na informacije drugih, v tej dvorani še nisem bil, odkar je prenovljena. Sem pa tja pogosto hodil v kino. (smeh) Rekli so mi, da je zdaj zelo lepa dvorana, tudi na fotografijah je videti krasna, klavirja sta vrhunska, tako da bo verjetno odličen večer.”

> Mineva dvajset let od vajinega prvega albuma Ma non troppo , a tega ne obešata na veliki zvon ...

“Ne vem, ali bi se človek s tem hvalil. Dvajset let, to je že kar strašljiv podatek! Se človek nehote počuti že malo starega.”

> Pa sta še ponosna na prvenec?

“Nanj so vezani lepi spomini, takrat sva podpisala pogodbo z nemško založbo Chrom, a vsak album je zame zaključek določene zgodbe, na neki način pogreb ...”

> Smrt ustvarjalnega procesa?

“Natanko tako. Živim bolj za delovni proces kakor za končni izdelek. Končni izdelek je vedno dokument ustvarjalčeve nezrelosti v tistem času, zato bi ga šel rad popravljat, kar pa ni več mogoče. Zato nerad poslušam svoje albume.”

> A zdaj sta svoje stare elektronske skladbe najbrž morala poslušati.

“Res je, ker sva jih za koncert priredila kar nekaj. Za dva klavirja.”

> Jih ne bi mogla več izvajati, kakor so posnete na albumu?

“Pred dvajsetimi leti je bila že mentalna dispozicija ob ustvarjanju skladb povsem drugačna. Zelo težko bi se vanje vživel na enak način, pa tudi vokalno sem se spremenil. In spremenile so se estetske preference. Zaradi vsega tega mi je prvi album precej tuj. V starem materialu iščeva stvari, ki naju privlačijo danes.”

> Katere vaju privlačijo?

“V starih pesmih je neka neposrednost, ki je ne dosegava več s tako lahkoto. Mogoče preveč intelektualizirava, kaj pa vem. Z leti se ti pač spremeni proces dela, zdaj iščeva druge stvari. V starejših pesmih zaznam otroški entuziazem, ki je v določenih trenutkih lahko zelo smešen, kdaj pa je dal tudi izvrstne rezultate, kakršnih z današnjim načinom dela ne moreva več doseči.”

> Pa se dvajset let stare pesmi pustijo preobleči v aranžmaje za dva klavirja in vokal?

“Najprej sva bila do tega zelo skeptična, potem pa se je izkazalo, da se zlahka pustijo. In zdi se mi, da so rezultati dobri. V repertoar bova uvrstila tudi skladbe z drugih studijskih plošč. Naredila bova presek svoje kariere. Malo mešano na žaru, recimo. Poudarila bova tudi skladbe, ki sva jih naredila za predstave Tomaža Pandurja. Prav ta mesec mineva eno leto od njegove smrti.”

> Koga sta izgubila z njegovo smrtjo?

“Huh ... Bolj ko razmišljam, bolj ugotavljam, kako gromozanski vpliv je imel na naju. Dokler je bil živ in smo sodelovali, o teh rečeh nismo razmišljali, imeli smo jih za samoumevne. A zdaj ugotavljam, da sva zahvaljujoč njemu začela delati bolj akustične skladbe, sodelovati z orkestrom ... Na trenutke je bolj verjel v naju, kakor sva midva. Na naju je vplival tudi s svojo estetiko, s pogovori ... Zelo ga pogrešava.”

> V dvajsetih letih se nista zelo spremenila samo vidva, ampak tudi svet.

“To pa gotovo.”

> Marca lani sta pesem Strange in a Strange Way (Disco Politico) pospremila z videospotom, ki ga odpre posnetek Donalda Trumpa. Ki je danes ameriški predsednik.

“To je kar zastrašujoče.”

> Torej, prosto po Silence: smo že prestali konec sveta ali se je šele začel?

“Leta 2012 sva s konceptom albuma Musical Accompaniment for the End of the World hotela biti šaljiva, a sva izpadla nekoliko preveč preroška, vsaj za najin okus. Smer, v katero gre svet, je zelo zaskrbljujoča. Razmere so preveč kompleksne, da bi jih lahko povzel v kratkem odgovoru, a upam, da bo prevladal razum. Zdi se mi, da se ljudje zaradi splošnega nezadovoljstva zatekajo k ekstremnim odločitvam in potezam, ki pa lahko pripomorejo le k še hitrejšemu zabijanju žebljev v krsto.”

> Med albumi dua Silence so vse daljši premori. Kdaj bosta izdala naslednji album?

“Sva že precej daleč. Je pa tudi tu na delu paradoks: misliš, da ti bo šlo delo hitreje od rok in da boš bolj suveren, če se že 25 let ukvarjaš z glasbo, a je prav nasprotno: več časa porabiš, da ustvariš nekaj, kar ti da občutek napredka.”

> Bosta nadaljevala s klavirsko glasbo ali se vrnila k elektroniki?

“Ne bova šla ne v prvo ne v drugo smer, ampak v tretjo.”

> Bosta šla čez dobra dva tedna na ljubljanski koncert Depeche Mode, s katerimi so vaju tako radi primerjali na začetku vajine poti?

“Nisva kupila vstopnic. Že nekajkrat sva jih doživela, zdaj pa jih bova najbrž izpustila.”

> Na kateri koncert pa bi šla takoj?

“Ryuichi Sakamoto. Mislim, da govorim tudi v Primoževem imenu. Zadnje čase precej več poslušava klasiko. Po toliko letih ustvarjanja glasbe naju pop ne privlači več toliko, vsaj mainstreamovski ne. Tako pač je, z leti je vse manj stvari, ki se človeka dotaknejo.”

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano