Izmiritev z lastnim staranjem

Mnogo, morda preveč je filmov, ki “pripovedujejo” o staranju (ženske), a je bore malo takih, ki bi v odkritosrčnosti, pogumu in tankočutni interpretaciji glavne igralke mogli preseči Oblake nad Sils Mario (2014) francoskega režiserja in scenarista Olivierja Assayasa. Film so minuli teden predvajali tudi v izolskem kinu Odeon.

Mednarodno uveljavljena igralka (Juliette Binoche) se na pragu starosti vrne v vasico na jugu Švice, v kraj, kjer se je nekoč pričela njena bleščeča kariera: z nastopom v drami o ljubezni med starejšo in precej mlajšo žensko. Takrat je seveda igrala mlajšo, zdaj pa mlajši režiser želi, da bi v igri ponovno nastopila - a v vlogi starejše. Omahuje, razdvojena; zaveda se, da bi v novi vlogi morala neizogibno razgaliti svojo ranljivost, se torej javno soočiti tudi z lastnim staranjem. (In tu Juliette Binoche sploh ne igra (nekoga drugega), temveč presunljivo odkrito in mojstrsko pronicljivo upodablja samo sebe: v štirih petinah filma je brez slehernega ličila, in ko se pred kopanjem v jezeru sleče, pokaže hollywoodskih filmov vajenemu gledalcu nič kaj mikavno postavo.)

Veliko zaslug za to, da igralka vendarle sprejme novo, sebi na “kožo pisano” vlogo, ima njena znatno mlajša, a izkušena tajnica (pretanjena interpretacija Kristen Stewart), deloma pa tudi koprena nostalgičnih spominov na pisca drame, ki tik pred ponovnim srečanjem z nekdanjo “varovanko” napravi samomor.

Zgodbo o pogumni ženski, ki se mora v novi upodobitvi drame soočati tudi z muhasto in cinično odrezavo (mar ni bila ona sama v prvi postavitvi natanko taka?) ameriško zvezdnico v rosnih letih (Chloe Grace Moretz), pa pomenljivo okvirja še dvoje navidez zanemarljivih drobcev.

Prvi je vetrovna alpska dolina, tipičen švicarski pejsaž: gore tudi poleti zasneženih vrhov, prelaz, čez katerega se spomladi vije kačasta veriga nenadnih oblakov, ki jih z juga - iz Italije, na jugozahodu je torej tudi Torino, a o tem malce pozneje - prinaša prihuljen veter: igralka in tajnica pohajkujeta po odročnih stezah, v vetru in med macesni v vročično naraščajočem razpoloženju vadita obe vlogi; vpijeta, druga drugo popravljata, do evforije ali do utrujajočih občutkov porazne izpraznjenosti. Pejsaž po svoje osmišlja, hkrati pa tudi dvomeče hromi.

Drugega drobca režiser (scenarist) izrecno niti omeni ne: njegov film je pač namenjen predvsem tistim, ki nekaj malega vedo. O nemškem filozofu denimo, ki je poletja med letoma 1881 in 1888 preživel prav v vasi Sils Maria. Kjer je mrzlično snoval in pisal, tudi razvpiti spis Tako je govoril Zaratustra. Po letu 1888 se Friedrich Nietzsche v Sils Mario ni več vrnil; januarja naslednje leto je na ulici v Torinu objel postaranega, do smrti sadistično pretepenega konja, zajokal kot osirotel otrok in zgrmel v brezdanjo temo, iz katere se ni več prebil.

Oblaki nad Sils Mario (Clouds of Sils Maria), drama, režija in scenarij: Olivier Assayas, igrajo: Juliette Binoche, Kristen Stewart, Chloë Grace Moretz.

Igralka v novi vlogi v stari drami zablesti, prepričljivo zasenči mlajšo tekmico; premiera navduši gledalce in kritike. In tu je filma iznenada konec: brez konja, brez otroškega joka in zgroženosti. Ostane le še izmiritev z lastnim staranjem.

TOMO VIDIC


Najbolj brano