Izložbeno okno socializma

Ko govorimo o Svobodnem tržaškem ozemlju, najprej pomislimo na politiko in “tržaško vprašanje”. Tudi to je Deborah Rogoznico in Zdenko Bonin iz Pokrajinskega arhiva Koper spodbudilo, da sta začeli raziskovati plati, ki se jim zgodovinopisje posveča predvsem v zadnjem desetletju. Kako so med leti 1947 in 1957 živeli ribiči, delavci, kmetje, kako so bili organizirani vrtci, kakšni so bili začetki povojnega turizma, kako so zagnali industrijo? Na vsa ta vprašanja odgovarja razstava Cona b Svobodnega tržaškega ozemlja - Gospodarsko in socialno življenje (1947-1954), ki je na ogled v Pokrajinskem arhivu.

Na razstavnih panojih je prikazano gospodarski, socialni, turistični in športni utrip cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.  Foto: Maksimiljana Ipavec
Na razstavnih panojih je prikazano gospodarski, socialni, turistični in športni utrip cone B Svobodnega tržaškega ozemlja.  Foto: Maksimiljana Ipavec

KOPER > Leta 2004, ob 50. obletnici priključitve slovenskega dela cone B Svobodnega tržaškega ozemlja k nekdanji Jugoslaviji, so v Pokrajinskem arhivu pripravili razstavo in zbornik o političnih razmerah in življenju v coni B.

Lani, ko je minilo 60 let od Londonskega sporazuma, pa so se jo odločili nadgraditi. DeborahRogoznica in Zdenka Bonin sta se tako posvetili socialni politiki, gospodarstvu, turizmu v letih 1947 in 1954.

Na razstavi so na ogled tudi filmi iz Slovenskega filmskega arhiva. Med drugim Slovensko PrimorjeMetoda Badjure, Proslava 1. maja - leta 1947 jo je v Trstu posnel Edi Šelhaus ter Sol iz morske vode, ki prikazuje življenje solinarjev.

Kot pravita, želita z razstavo vzbuditi intimnejše sledi, predvsem osebne spomine na to ne tako zelo oddaljeno obdobje, ki je zaznamovalo življenje prebivalcev tega območja: “Želeli sva prikazati, kako je življenje teklo kljub ideološkim prevratom in političnim odločitvam, kako je prebivalstvo na tem območju živelo in nadaljevalo svoje delovanje v šolstvu, socialnem skrbstvu, turizmu in gospodarstvu.”

To je bilo agrarno naravnano, takratna jugoslovanska država pa ga je po besedah Deborah Rogoznice iz političnih razlogov izdatno podpirala: “Cona B je bila izložbeno okno socializma v svet, zato so veliko investirali ne le v gospodarstvo, ampak tudi v družbeni standard. Rasle so novogradnje, gradili so vrtce in šole, urejali infrastrukturo, vodovod, kanalizacijo. Center industrije je bila takrat Izola s tovarnama za predelavo rib Ampelea in Arigoni.”

V prvem povojnem obdobju je bila glavna naloga socialne politike zagotavljati osnovne potrebe - od hrane do drugih življenjskih potrebščin. V prvih letih po drugi svetovni vojni je bilo na tem območju 656 sirot, tretjina je starše izgubila v vojni, socialno podporo je prejemalo 1535 oseb, leta 1947 je v Istrskem okrožju delovalo šest mladinskih zavodov in kar pet domov za onemogle, upokojence, kronično ter neozdravljivo bolne ...

Posebno poglavje je turizem. Hotela Rotonda v Piranu in Central v Portorožu sta svoja vrata odprla leta 1947. Kot pojasnjuje Rogoznica, so oblasti sprva računale predvsem na goste iz cone A in iz Vzhodne Evrope, vendar je leto 1948 s kominformom te načrte zasukalo po svoje. Turizem se je tako usmeril na jugoslovanski trg, v ospredje pa je stopil tako imenovani delavski oziroma sindikalni turizem, gradili so počitniške domove, pomemben del življenja pa je postal tudi šport.

V zadnjih letih je predvsem v Trstu oživela ideja Svobodnega tržaškega ozemlja, a Deborah Rogoznica poudarja, da je zgodovinarji na ta fenomen gledajo kot na zaključeno zgodovinsko obdobje. “Razloge za oživitev te ideje vidim predvsem v času, ki ga živimo. V razmerah, ko na obzorju ni perspektive, začnejo ljudje iskati reminiscence preteklosti, kjer vidijo določene elemente, ki so jim blizu ali se jim zdijo uporabni.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano