Iskrice, ki so zanetile plamen umetnikove vizije

Ob imenu Riharda Jakopiča (1869-1943) se nam pred očmi prikažejo njegove Križanke, ki se kopajo v jesenskem soncu, Breze, na katere lije žareča svetloba poznega poletja, Sončni breg, pa Kamnitnik v snegu ... Mojster barve in slike je skicirko redko uporabljal, svojih risb ni nikoli javno pokazal. To slepo pego njegovega ustvarjalnega opusa bo v vidno polje premaknila razstava, ki so jo v Narodni galeriji odprli sinoči.

LJUBLJANA > “Jakopič se je po štirih semestrih akademskega študija od risbe distanciral. Risbe, drobne in neugledne, so mu služile kot stenografski zarisi bodočih kompozicij, kasneje šele tudi kot način reševanja posameznih problemov v detajlih. Nikoli jih ni namenil javnosti, zato jih razstavljamo v njihovi funkciji - v povezavah s slikami, ki so izbrane tako, da nam risarsko gradivo spregovori kar se da živo,” so o razstavi Beležnice: Risbe in slike zapisali v Narodni galeriji.

Odprta beležnica

V zadnjem desetletju in pol so pridobili nekaj pomembnih Jakopičevih slik (med njimi sta tudi Študija sonca, ki velja za eno njegovih najpomembnejših slik in Za klavirjem - Nokturno) ter več kot 1600 risb. Te so bile med seboj pomešane, vzete iz konteksta. V Narodni galeriji si prizadevajo rekonstruirati umetnikove beležnice in risarske pole; to bo, kot pravijo, pomagalo bolje razumeti razvoj in delo “gigantske figure slovenskega zgodnjega modernizma.”

Svojega mitičnega statusa ni vzpostavil le z likovnim ustvarjanjem, marveč tudi z družbenopolitičnim delovanjem. Leta 1909 je (na svoje stroške) postavil prvi javni razstavni prostor na Slovenskem, v Jakopičevem paviljonu je skrbel za redni razstavni program, slovenske umetnike je združil v Klubu Sava, skrbel za mednarodne stike ... “Zato so ga v karikaturah upodabljali kot Boga Očeta in Mojzesa ali kot vojskovodjo na čelu falange slovenskih umetnikov, ki vihté čopič in paleto kot sulico in ščit. Po prvi svetovni vojni se nobena kulturna manifestacija ni mogla odviti brez njega. Bil je med pobudniki ustanovitve Narodne galerije, svetniški patron novomeške pomladi, gromovnik v boju za družbeni status umetnikov in je bil vnebovzet v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ob ustanovitvi leta 1938,” lahko o pomenu njegovega dela preberemo v zapisu, ki spremlja razstavo.

Usodna Meksika

Čeprav je bil od risbe odmaknjen in ga nikoli ni zanimala kot samostojna likovna zvrst, mu je stopila na pot 1926. Takrat je dobil naročilo Mestne občine Ljubljanske za monumentalno javno poslikavo prehoda z ulice v atrij novega stanovanjskega kompleksa “Meksika” na Njegoševi cesti. V Narodni galeriji menijo, da je prav ta projekt usodno usmeril Jakopičevo delo do konca življenja, saj je vsa njegova poznejša slikarska snov izhajala prav iz študij za Meksiko, ki je obrodil stotine risb.

Kustos razstave, dr. Andrej Smrekar ocenjuje, da bi Jakopiču naredili slabo uslugo, če bi razstavili zgolj njegove risbe. “Beležnic iz najbolj skritih kotov njegove ustvarjalne skrinje ne moremo predstaviti kot samostojnih del, iztrganih iz ustvarjalnega procesa. To so iskrice, ki so spočenjale plamen umetnikove vizije. Med njimi pa najdemo nekaj takih, ki potrjujejo Jakopičev ustvarjalni dar, za katerega je trdil, da si ga ni dovolil odtujiti naravi.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---