• Alina Marazzi preko družinskih filmčkov predstavi zgodbo 
svoje matere, ki se je borila z depresijo, vzporedno pa odpira 
vprašanja ženske svobode.
    Alina Marazzi preko družinskih filmčkov predstavi zgodbo svoje matere, ki se je borila z depresijo, vzporedno pa odpira vprašanja ženske svobode.

Iskrena gesta zbliževanja hčere z materjo

petek, 3. junij 2016, 14:33

V ospredju 12. Kino Otoka so ženske tematike, dobro pa so zastopane tudi režiserke. Italijanska dokumentaristka Alina Marazzi se na festivalu med drugim predstavlja s filmoma Za eno samo uro s teboj. V njem preko družinskih filmčkov predstavi zgodbo svoje matere, ki se je borila z depresijo, vzporedno pa odpira vprašanja ženske svobode.

IZOLA > Za eno samo uro s teboj, v izvirniku Un'ora sola ti vorrei, kar je naslov znane italijanske kancone, je iskrena izpoved hčerke o materi, ki je podana brez olepševanj in opravičevanj. Marazzijevi je mati umrla, ko ji je bilo sedem let. O njej režiserka ni vedela veliko, vse dokler ni, ko je bila že sama odrasla ženska, odkrila dedkovih družinskih posnetkov.

“Vselej je bila protagonistka”

Marazzijeva je po dopoldanski projekciji filma povedala, da je po odkritju posnetkov, ko je sama že delala kot filmarka, več let razmišljala o tem, kaj naj z njimi naredi. Odkrila je dedkove neverjetne podobe, v katerih je njena mati vselej bila v ospredju, "vselej je bila protagonistka". S časom je bila vse bolj odločena, da s posnetki nekaj naredi.

Sprva sta s prijateljico montažerko Ilario Fraioli v zgodbo začeli spajati podobe in jih prepletati s skladbo Henrika GoreckegaSimfonija št. 3. Nato sta začeli dodajati besedilo, ki v 90 odstotkih temelji na dnevniških zapisih in pismih režiserkine matere. Režiserka si je dovolila napisati zgolj uvodno pismo, v katerem nakaže, da ji mater svojo zgodbo podaja več deset let po smrti.

Ali bo sposobna vse življenje ljubiti enega moškega?

Gledalec sprva spoznava zgodbo mlade, uporniške ženske, ki priznava, da ji gospodinjstvo in materinstvo nista pisana na kožo. Hkrati izjemno ljubi svojega moža in se boji, da ga bo s tem razočarala. Želi si biti divja in svobodna. Protagonistka izraža tudi skrb nad tem, ali bo sposobna vse življenje ljubiti enega moškega. "Je možno ljubiti več ljudi," se sprašuje.

Film so za svojega vzele feministke, saj priča o položaju žensk v družbi, predvsem konec 60. let in v začetku 70. let minulega stoletja. To temo je Marazzijeva nadgradila v filmu Tudi vrtnice hočemo, ki bo na festivalu na sporedu v nedeljo.

Pretresljiva pisma iz psihiatričnih ustanov

V drugem delu se gledalec sooči s tem, da mlado žensko ne omejuje zgolj družba. Spopada se s težko depresijo, zaradi katere je že dvignila roko nadse in se je primorana zdraviti. Film in na začetku zastavljena vprašanja dobijo novo perspektivo, a kljub vsemu besede protagonistke ne zbledijo.

Pretresljiva so njena pisma iz psihiatričnih ustanov. Želi si ozdraviti, biti dobra mati in žena in si očita napake iz preteklosti. Vmes prizna, da ne more najti svojega prostora v svetu. Kljub vsemu pa se ji ne zdi, da sodi v te ustanove. Ne želi si prihodnosti v njih, kjer bi plesala na terasi z drugimi bolniki.

To je tudi nosilna tema filma, ki osvetljuje tabuizirano temo - zamolčano duševno bolezen. Skozi pisma protagonistka predstavi tudi, kako so člani družine gledali nanjo: "Vsi me gledajo čudno. Moje bolezni ne upoštevajo." Marazzijeva je povedala, da so člani njene družine, po tem ko se je odločila, da film udejanji, nanjo gledali različno. A to je ne moti. Pravi, da je bil film njen proces zbližanja z materjo, ki ga je ustvarila pod svojimi pogoji.

STA


Povej naprej: