Iskanje odgovora v prostoru

Kaj pomeni biti Istran danes? To vprašanje si je zastavil Ludovico Pratesi, kurator razstave Sodobna Istra/Istra Contemporanea, in v opusih šestih italijanskih, hrvaških in slovenskih video ustvarjalcev poiskal starejša in novejša dela, ki po njegovi oceni odgovarjajo na to vprašanje. Razstava bo v razstavišču Monfort na ogled do 27. maja.

 Foto: Maksimiljana Ipavec
Foto: Maksimiljana Ipavec

PORTOROŽ > Razstava, na kateri so predstavljena video dela Valeria Rocca Orlanda in Gian Marie Tosattija, Igorja Grubića in Renate Poljak ter Nike Autor in skupine Irwin, je pognala iz projekta Trojna identiteta (Triplice Identità, ki je bil pred dvema letoma postavljen v puljskem Muzeju sodobne umetnosti.

Duh je cel

Umetnike, ki jih je k sodelovanju povabil rimski kurator Ludovico Pratesi, poleg tega, da se ukvarjajo z videom, druži tudi zanimanje za družbene teme in politične spremembe. Istra kot prostor, na katerem se križajo in (so)bivajo različne kulture, jeziki in identitete, je zato po Pratesijevem mnenju odlično izhodišče. “Narodi, jeziki, spomini cesarstva, nacionalne države, preseljevanja in izseljevanja, navade in običaji so stoletja oblikovali ozemlje, ki je ujeto med preteklostjo in sedanjostjo, v nenehni politični sestavljanki, ki pa nikoli ni načela pravega istrskega duha,” pravi in ob tem navaja razmišljanje iz dela Mikrokozmosi, v katerem Claudio Magris med drugim zapiše, da če podrgnemo po italianiziranem priimku, ponovno odkrijemo slovanski sloj: “A če s tem nadaljujemo, pridemo do še starejšega sloja, ki prihaja iz zgornjega dela Jadranske obale ali od kod drugod; imena se odbijajo od ene obale in pisave do druge, tla se vdirajo, vode življenja pa so mešana močvirja, ki se pogrezajo.”

Kultura, prostor, identiteta

Prav voda oziroma morska gladina “pljuskne” v gledalca v videu Renate Poljak.Umetnica, po rodu iz Splita, v svojih delih največkrat pripoveduje lastno zgodbo. In tudi Skok je takšno: v njem namreč medtem, ko nemirno hodi sem in tja po odskočni deski, metaforično pokaže svojo odločitev, da se izseli iz domovine in tako, v tesnobnem omahovanju, ali naj skoči ali ne, “niha” med dvema kulturama, jezikoma, identitetama.

Ozemlje, na katerem se je rodila, in njegovi (zgodovinski in družbeni) paradoksi so “material”, ki ga raziskuje Nika Autor. V video Filmski obzornik 55 je “zlepila” arhivske posnetke, citate, podobe in odlomke iz intervjujev, ki kažejo družbene in politične spremembe v Mariboru, travmatičen prehod od “industrijskega giganta” do mesta na kolenih. Kaj je to Narod, kaj še sploh pomeni, zanima Gian Mario Tostatija v videu 2_Poletje, Valerio Rocco Orlando pa v delu Bisiàc pokaže brezskrben sprehod petletnih dvojčkov ob reki Soči, po krajih, zaznamovanih z grozotami prve svetovne vojne ... Vojno, ki je divjala na Hrvaškem sredi 90. let, pa je čutiti v razdejanih spomenikih antifašizmu. Igor Grubić, ki umetnost doživlja kot politično in moralno dejanje, pomen in vlogo spomenika raziskuje že vrsto let, in del tega projekta je tudi video Monument.

Svojevrsten “spomenik” je tudi delo Black Square on the Red Square, ki prikazuje zdaj že znamenito akcijo skupine Irwin in Michaela Bensona iz leta 1992.

Razstava Sodobna Istra, ki so jo v sodelovanju pripravile Obalne galerije, Ljudska univerza iz Trsta in Italijanska Unija, morda res ne ponudi odgovora na vprašanje, kaj pomeni biti Istran danes. Pomembneje se zdi, da to vprašanje zastavi in vztraja v iskanju in raziskovanju različnih poti do odgovora.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano