In telo postane znak

Avgusta Černigoja (1898-1985) širša javnost gotovo najbolj pozna po njegovem konstruktivističnem opusu. Avantgardnim idejam se ni nikoli odpovedal, izstopajo tudi v umetnikovem poznejšem opusu: v Goriškem muzeju so ob 30. obletnici Černigojeve smrti pripravili izbor grafik, ki so nastale od petdesetih do sedemdesetih let 20. stoletja, njihov osrednji motiv pa je ženska figura.

Na razstavi na Gradu Kromberk so predstavljene Černigojeve 
grafike, v katerih je v središču ženska figura. Foto: Arhiv Goriškega Muzeja
Na razstavi na Gradu Kromberk so predstavljene Černigojeve grafike, v katerih je v središču ženska figura. Foto: Arhiv Goriškega Muzeja

KROMBERK > Likovni razvoj Avgusta Černigoja je bil v petdesetih letih pester in raznolik. Umetnostni zgodovinar dr. Lev Menaše meni, da se je pri umetniku poleg klasičnih zaporednih ustvarjalnih obdobij nizala tudi vzporedna. Med takšne šteje tudi serijo grafik, ki jih je Černigoj ustvaril v omenjenih dveh desetletjih in v katerih prevladuje ženska figura.

Grafične tehnike so v Černigojevem opusu stalnica - od zgodnjih ekspresionističnih lesorezov prek konstruktivističnih linorezov pa do suhe igle in jedkanice, v katerih je delal v poznem obdobju. Ženskemu aktu se je začel posvečati v petdesetih letih, najprej v tehniki risbe; klasično človeško figuro je zreduciral na osnovne poteze in razgradil v postkubistično mrežo ter telo poenostavil domala do znaka. To mu je odprlo številne kompozicijske možnosti - od sedečih do ležečih ženskih figur.

Dr. Peter Krečič meni, da je v Černigojevem razvoju nastopil trenutek, ko je njegov konstruktivističen nazor lahko spet postal pobuden, vendar ne v prvotni obliki: “Če je v prejšnjih letih risal žensko figuro s karseda koncentriranim jezikom perorisbe ali risbe, je zdaj to lastnost ohranjal, le da je figuro povsem geometrično shematiziral prav do konstruktivnega simbola.”

V Černigojev izraz tako vstopi dvojnost: težnja k predmetni resničnosti in želja po konstruktivistično zastavljeni abstraktni podobi. Menaše ugotavlja, da ta dela “zaznamuje nemalokrat že kar manično natančna simetrija, ki človeške like na skrajni stopnji spreminja v robote …”

Ženska telesa Černigoj tako sestavlja in razstavlja, iz njih gradi vsakič drugačne geometrične kompozicije. Peter Krečič meni, da je Černigoja žensko telo kot motiv zanimalo predvsem zaradi likovnih struktur, kot gradivo za novo celoto, da ga ni razumel kot metodo za reševanje likovnega problema figure: “Tega ne spremeni niti dejstvo, da je figura zelo učinkovita in kar neogibna likovna sestavina v kompozicijah, ki naj gledalce šokirajo, sprovocirajo in pretresejo. In provokacija je bila Černigoju vedno pri srcu. Ne zaradi nje same, pač pa zato, ker je z njo vsakič na novo postavljal gledalca pred vprašanja, ki so terjala od njega takšno ali drugačno opredelitev. Poglavitni cilj Černigojeve provokacije je bil prvotno v tem, da bi občinstvo dojelo likovne zakonitosti 20. stoletja.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano