In potem se je pojavil zajec ...

Po razstavi Krožne pesmi bo ostala knjiga Krogi. Plod dialoga slikarke Joni Zakonjšek in Vlada Škafarja, filmskega režiserja, tokrat v vlogi besednega utrinkarja, do nedelje gosti piranska galerija Hermana Pečariča. Z avtorico, Pirančanko s stalnim naslovom v Beli Krajini, se bo mogoče pogovoriti na Čajanki z Joni v soboto in nedeljo med 18. in 22. uro. Druženje bo v sklopu spremljevalnih prireditev jubilejnega 50. Mednarodnega ex-tempora Piran.

PIRAN > Intimni mali krožni akvareli so, kakor vsa dela Joni Zakonjšek, rahločutne in kompleksne, z drobnimi detajli oplemenitene umetniške izpovedi. Utrinki barv, potez in podob skupaj tvorijo čustveno intenzivne interpretacije izsekov avtorici vselej ljube narave. “V akvarelih je prepoznavna Jonina poetika,” pravi kustosinja Nives Marvin,ki obenem omeni, da mogoče obiskovalce, ki sledijo avtorici, ta tokrat preseneča z živalski liki. “O živalih je nekje dejala, da so v njenih upodobitvah šamanske učiteljice življenja. To je lepa misel, iz katere izhaja tudi dejstvo, da pri njej ne gre zgolj za upodabljanje narave, kakršno vidimo. Njene slike nam dovoljujejo iskanje nekakšnih skrivnostnih, meditativnih, kozmičnih prostorov, kar je še poglobljeno s slikarkinim raziskovanjem vzhodnjaških filozofij,” še poudarja Marvinova.

A če je vsaj del zainteresirane javnosti že seznanjen s čarobnostjo podob Joni Zakonjšek, so gotovo za mnoge presenečenje kratke pesmi Vlada Škafarja, ki spremljajo njene podobe. Sam jim pravi trivrstični besedni utrinki, saj, kakor poudarja, nikakor ne gre za haikuje. “Mogoče sploh ni pošteno, da se pod te utrinke podpisujem kot avtor, ker jih nisem zares pisal, saj se z njimi nisem ukvarjal, nisem na njih delal, zato si težko jemljem kakršnokoli zaslugo. Večinoma so se ti utrinki pojavili taki, kot so, v celoti. Pred petnajstimi leti se je pojavil prvi na Bernardinu in takrat sem si jih začel zapisovati in zbirati,” je na junijskem odprtju povedal Vlado Škafar, ki je obenem poudaril, da je bila z njimi seznanjena le Joni. A začetki projekta niso bili tako obetavni, je priznal. Nekajkrat se je pojavila misel, da so njegove besedne “poteze” nekako v sorodu z Jonino ustvarjalnostjo in da bi nanje poskušala na svoj način odgovoriti, oziroma stopiti z njimi v dialog, a ta dialog je šel sprva v smeri, ki se Škafarju ni zdela prava. Potem se je pojavil na Joninem akvarelu beli zajec in nenadoma se je zgodilo, kar je sedaj vsem na ogled. “Vlado me je v to dobesedno pahnil. Ta najin poetični dialog traja odkar sva se srečala, ampak tu gre za najmočnejši poetičen prostor, ki ga oba občutiva in se z njim hraniva ... Ti njegovi poetični utrinki, ki so se mu pojavljali že več kakor desetletje in mi jih je puščal kje v sobi, včasih v kratkem telefonskem sporočilcu, so mi bili vedno zelo dragi in sem se dolgo z njimi pogovarjala, tako da je projekt zorel že dobro desetletje,” je dejala avtorica.

In čeprav Škafarjevi poetični utrinki niso bili nikoli namenjeni objavi, so zdaj našli svoje mesto kot sopotniki Joninih podob tudi v lični trojezični knjigi Krogi, ki sta jo sama založila. In “dolga povorka/ plavajočega listja/ odnaša poletje” je morda tisti, ki bo v nedeljo po večerni čajanki z Joni odnesel razstavo drugam.

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---