Idealna slika, ki je ni

Zakaj in kako spregovoriti o vojni, ki se je zgodila pred stotimi leti in ki je nismo izkusili? To je eno temeljnih vprašanj, ki je poganjala ustvarjalce predstave Trst, mesto v vojni. O koprodukciji SSG Trst, gledališča Il Rossetti - Stalnega gledališča FJK in društva Casa del lavoratore teatrale sta spregovorila režiser Igor Pison in dramaturginja Eva Kraševec.

Dramaturginja predstave Trst, mesto v vojni Eva Kraševec in režiser Igor Pison Foto: Maja Pertič Gombač
Dramaturginja predstave Trst, mesto v vojni Eva Kraševec in režiser Igor Pison Foto: Maja Pertič Gombač

TRST > V predstavo sta povezala dve izvirni besedili: Kakor v snuMarka Sosiča in Farina, castagne e gesso: il pane dell' attesa (Moka, kostanji in kreda: kruh pričakovanja) Carla Tolazzija.

> Predstava je združila italijansko in slovensko gledališče, na odru sta dva enakovredna jezika. Tudi v tem je simbolika, mar ne?

Igor: “Včasih me malce moti vzdušje, da je lepo, če se dve gledališči združita, čeprav nimata kaj povedati. V našem primeru se mi zdi, da je bilo zanimivo to prikazati, ker smo si rekli, da ni nujno upravičiti te dvojezičnosti. Smo v Trstu, kjer eni govorijo italijansko, drugi tržaško, tretji dialekt. Za nas je bilo samoumevno, da nekdo govori italijansko in mu drugi odgovori v slovenščini. To je idealna slika mesta, ki je sicer ni, zato se mi zdi pomembno, da se nekaj takega ustvari.”

> Ker te slike ni?

Eva: “Ja, ker je to mogoče del naše teme, torej Trsta pred stotimi leti, na začetku izbruha velike vojne. Ko je mesto v kulturnem smislu živelo popolnoma drugače, ko je bilo v mestu sožitje med narodi, ko je bila dejansko večnarodnost drugače sprejeta. Gre za drug čas, kljub temu, da se zrcali iz oči ustvarjalcev 21. stoletja.”

Igor: “Ko sem raziskoval, kaj je bilo v Trstu pred stotimi leti, sem slučajno naletel na citat Egona Schieleja iz leta 1913, ki je takrat prijatelju slikarju zapisal: 'Ti si ne predstavljaš, koliko stvari lahko doživi človek v Trstu - en teden v Trstu je kot dve leti na Dunaju.' Če pogledamo, kje smo danes, je resničnost zelo žalostna. Zato se mi zdi pomembno, da se to tudi vidi. Kaj bi sicer obeležili? Smo veseli, da se je začela vojna, ali smo žalostni, da se je končala? Tak tip komemoracije ne sme biti nevtralen in ne sme biti dekoracija. Poleg tega vojna kot beseda ni sto let stara tujka, ki smo jo pozabili. Je še vedno prisotna. Zato se mi zdi pomembno, da je ta tudi tema take predstave. Ne bodimo slepi, vojne se začenjajo vsak dan. Ne smemo biti pasivni.”

Eva: “Tako v Sloveniji kakor najbrž v Trstu smo nekako v varni, oddaljeni in v resnici gotovi poziciji. Vemo, da se tam nekje v Izraelu, Palestini, Siriji, Sudanu, Somaliji dogaja vojna, a nismo dovolj ozaveščeni, da bi zares razumeli - ne zgolj kot posamezniki, ampak mogoče kot narod, nacija, kot Evropa -, kako strašljive so njene posledice. Že vse leto se govori o prvi svetovni vojni, nihče pa zares ne spregovori o tem, kakšen odnos naj bi imeli danes do vojne, glede na to, da je tu ni. Kako jo razumeti in kako biti aktiven pri tematikah, ki se nas ne tičejo neposredno, ne nas ne naših bližnjih, sorodnikov, sosedov, ampak se tičejo nekega človeškega bitja, ki preprosto trpi. V človeškem smislu imamo tu še veliko dela.”

> Kako ste se lotili združevanja besedil, ki sta bili med seboj menda precej različni?

Eva: “Najprej je bila zamisel, da bi ju poskusili uprizoriti ločeno. A smo ugotovili, da je to preveč konvencionalna in mogoče tudi ne tako vznemirljiva ideja. Igor si je zaželel režijskega eksperimenta: na odru je režiser (igra ga Primož Forte, op.a.), kar sugerira besedilo Marka Sosiča. Odločili smo se, da bo okvir uprizoritve snemanje oziroma priprava na snemanje filma. Zato se prestava na določeni ravni gleda kot film, četudi skušamo zajeti čas od samega začetka ustvarjalnega procesa pri nastajanju filma - kar je hkrati analogno gledališki predstavi - vse do končnega izdelka, ki je vseskozi uro in pol predstave že pred nami. Besedili sva povezala idejno s pomočjo razmisleka avtorja, režiserja filma, kako spregovoriti o vojni po stotih letih; brez lastne izkušnje, na podlagi tisočih pričevanj in družinskih zgodb. Kako se ne zaplesti v probleme, ki so parcialni, denimo iredentizma ali slovenstva pred in po prvi svetovni vojni, temveč pokazati človeško, bistv eno dimenzijo, ki je za umetnost ključna, ker samo ta razsežnost komunicira z gledalcem. Besedilo Marka Sosiča sva uporabila kot okvir, delno tudi kot eno od linij tega filma, Tolazzijevo besedilo pa sva nasekljala v vmesne sekvence, ki si jih avtor izpiše kot možne zgodbe svojega filma. Mislim, da se v predstavi tudi izriše, katera od teh zgodb dejansko nagovori nas.”

> Zakaj ste izbrali film?

Igor: “Tudi zato, ker se mi zdi, da sta estetika vojne in estetika prikazovanja prve svetovne vojne hollywoodski. Smrt in tragedije spreminja v nekaj prijetnega in lepega, gledljivega. A treba je poudariti, da je snemanje hotena gesta, ki ni nedolžna, ki ne prinaša objektivnih posnetkov. Čeprav je na kameri objektiv, ta ni objektiven. Malce se poigravamo tudi s tem, kako je lahko prisotnost nekoga, ki snema, in snemanja samega že del agresije, vmešavanja ... Pri tem pa ohranjam iluzijo gledališča in vse, kar ta umetnost zmore, saj imamo tudi povsem gledališke scene. Tu pa tam nam je uspelo, da so videi, ki jih projiciramo, gledališki, gledališke scene brez videa pa filmske.”

> V naslovu Trst, mesto v vojni ni čutiti preteklosti.

Igor: “Hoteno.”

> Marsikdo ima občutek, da je, denimo, že zaradi naziva zaslužnega občana Borisu Pahorju v Trstu vse v najlepšem redu. Pa je res?

Igor: “Če župan pozdravi 'dober dan', smo že vsi zadovoljni, mislimo, da je vse rešeno, in da je on naš prijatelj. Meni se zdi, da je še veliko za postoriti, da je še poti, če hočemo biti res enakopravni. De iure smo, de facto pa nismo. O tem je treba pošteno razmisliti. To niso polemike. To so dejstva.”

Eva: “A ker smo gledališčniki, lahko naše družbeno delovanje na določeni ravni utemeljimo zgolj skozi delovanje v gledališču. Zdi se mi, da ima v tem pogledu tržaško gledališče zdaj sijajno izhodišče, da postane širše prepoznavno. In ravno tovrsten princip enakopravnosti in spoštovanja, ne samo drugačnosti, ampak tudi estetskih vizij, ki jih v mesto prinaša slovensko gledališče, je zelo pomemben. Občutek imam, da ima gledališče možnost, da svoje estetske vizije in način, ki ga vzpostavlja z vsako uprizoritvijo, ponese tako proti Sloveniji, kar že počne, a še veliko bolj proti Italiji in ostali regiji. Tudi v tem pogledu je še veliko dela.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano