Hvaležen sili nad nami

Danes 90. rojstni dan praznuje pisatelj, esejist in prevajalec Alojz Rebula. No, bolj kakor praznuje, čaka, da naposled potihne cirkus okrog njega, častitljivega jubilanta.

LOKA PRI ZIDANEM MOSTU > Rodil se je v Šempolaju nad Trstom, obiskoval italijanske šole, maturiral v Vidmu in iz klasične filologije diplomiral v Ljubljani. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o slovenskih prevodih Dantejeve Božanske komedije. V Trstu je sprva poučeval na nižji gimnaziji, po letu 1953 pa na Znanstvenem liceju Franceta Prešerna. Sodeloval je pri več revijah, se uveljavil kot krščanski mislec in oster kritik komunizma, leta 1975 z Borisom Pahorjem izdal odmevno brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, sodeloval pri ustanovitvi študijskih dnevov v Dragi pri Trstu ... Leta 1995 je prejel Prešernovo nagrado za življenjski opus, desetletje kasneje pa je z Nokturnom za Primorsko osvojil še kresnika.

Med njegove najpomembnejše romane kritika uvršča Senčni ples (1960) in V Sibilinem vetru (1968); v prvem prikazuje usodo mladega intelektualca v povojnem času na Tržaškem, z drugim pa je zarezal globoko v zgodovino, v rimski imperij, ki pa ga z gibkim peresom silno približa naši dobi.

Pri Celjski Mohorjevi družbi bo kmalu izšel novi roman Kominform v Zabrinju, v katerem Rebula pripoveduje o posledicah, ki jih je kominform pustil na Tržaškem, v tedanji coni A.

Sicer pa mu te dni misli najbolj zaposluje nad Ukrajino sestreljeno letalo, ki buri svetovno javnost, nam pisatelj nekaj dni pred jubilejem pove v telefonskem pogovoru. “Kakšna nevarnost je to lahko za prihodnost!” vzdihne. Pobaramo ga, v kakšnem svetu živimo po njegovi oceni. “V takem, kakršen je že od začetka,” mahoma odgovori, “le da je strahotno obremenjen s tehnično močjo, kakršne preteklost ni poznala. Z močjo, ki ni samo zelo koristna, ampak mogoče v še večji meri tudi nevarna.”

Še zmeraj veliko premišljuje, spremlja dogajanje po svetu in doma, najraje pa se zabava s slovensko besedo. “Še se učim slovenščine,” se nasmehne. Berejo mu drugi, saj sam zaradi težav z vidom ne more več. K že prebranim delom se ne vrača pogosto, razen seveda h knjigam svoje vere: “Evangelij je prva knjiga, ki bi jo rad znova prebral, v stari grščini, v kateri je bila tudi napisana, a je ne morem več. Sicer pa to besedilo znam bolj ali manj na pamet.”

O svojih knjigah ne razmišlja skoraj nikoli: “Vrednotenje bolj kakor kritiki prepuščam času. Čas je najpravičnejši kritik.”

Ugotavlja, da ga je literarna kritika zanemarila, ko je v katoliškem tedniku Družina začel objavljati rubriko Credo: “Odtlej me slovenski recenzentski svet nekako ne vidi več, pa četudi je v zadnjih dvajsetih letih izšlo precej mojih knjig. Pa tudi sicer v slovenskem prostoru ne vidim kakega kritika, ki bi se mi zdel zanimiv. Nekdaj jih je bilo kar precej. Kot esteta sem najbolj cenil Josipa Vidmarja, ampak danes o njem sodim drugače. Ugotavljam, da je Vidmar, najsi je bil še tak estet, podlegel ideologiji in politiki. Zelo sem cenil še okus dr. Franceta Koblarja, dr. Lina Legiše, dr. Jožeta Kastelica ...”

Z ženo, pesnico, pisateljico, prevajalko in esejistko Zoro Tavčar, živi v Loki pri Zidanem Mostu, na Primorsko pa se vrača poredko: “Pred leti sem se ponesrečil v Milanu, kamor sem šel predavat tamkajšnjim Slovencem. Že dvakrat so mi operirali nogo, težko se premikam, sem bolj ali manj vezan na dom.”

Tamkaj bo danes slavil svoj visoki jubilej. “Oh, ne govorite mi o tem, mi je prav odveč!” malce dvigne glas, a ga hitro spet ublaži: “Ob tej priložnosti bi se kvečjemu zahvalil tisti sili nad nami, ki mi je dala vero, četudi sem po naravi strašen racionalist. Sili, ki tudi pilotira človeško zgodovino, zaradi česar ima ta absolutni smisel.” ANDRAŽ GOMBAČ

---