Humor na papirju in odru

Mladi, ki so s svojim kulturno umetniškim društvom dve desetletji vsestransko bogatili Cerkno, so odrasli, se zaposlili in zato opustili del dejavnosti. Ostajajo pa na gledaliških odrih in med bralce prihajajo s fanzinom Sigačan.

CERKNO > KUD Cerkno je posnel vrsto filmov, a opustil festival amaterskega filma Trakulja. Vsako leto je predstavil vsaj eno avtorsko igro, sčasoma pa utihnil. In skoraj dvajset let je z narečnim fanzinom Sigačan opominjal na to in ono.

Ker so jih bralci in gledalci pogrešali, so se člani KUD, ki so v šolskih in študentskih letih Cerkno bogatili vsestransko, tudi glasbeno, vrnili.

Pravzaprav niso nikoli zares odšli. Le časa za nova dela imajo vse manj. Zato posegajo v zakladnico avtorskih del iz mlajših let, a vseeno ostajajo aktualni.

Čisto svež in nepričakovan se je med bralci znova znašel Sigačan. Fanzin, za katerega pravzaprav nihče ne ve, kdo ga piše, humorno opozarja na različne zmote. O sebi pravi, da je “vedno za in nikoli pred konkurenco. Ampak samo zato, da jo lahko brca v rit.”

Ostajajo Bevkovi spominski dnevi, ki so jih nadgradili z množico soorganizatorjev. Ostajajo glasbeni in gledališki nastopi. Lanskih 31 prireditev in predstav, največkrat zunaj Cerknega, priča, da so današnji direktorji, inženirji, profesorji in drugi ostali zapisani mladostnemu kulturnemu ustvarjanju.

Nedavno so doma nastopili z eno od več različic uspešnice Kadu? (Kdo?) po scenariju Domna Uršiča, ki v predstavi upodobi tudi enega od štirih enakovrednih likov. So upokojenci, ki se na klopci pred cerkljanskim barom Albinca pomenkujejo o tem in onem iz domačega kraja in zunaj njega. Rasto (Domen Uršič) in Gvido (Gašper Uršič) sta se tokrat pomenkovala o za Cerkno aktualnih certifikatih in delnicah, o tem, kako jih je Rasto skrbno vložil v kozarce za kumarice, pozneje pa po nasvetu otrok v sosednjo firmo. A je zatem izvedel, da jih je pogoltnila nekakšna nerazumljiva privatizacijska luknja.

Igra, v kateri večkrat nastopata še Nežka in Filip, teče v cerkljanskem narečju in so jo doslej odigrali že stokrat. Morda jo bo dohitela bolj mladostno razposajena in vsaj tako humorna Lepo je v naši domovini biti mlad. Gradbinci, podobno kot so to nekoč počele mladinske delovne brigade, gradijo sanje. Imajo voljo do dela, a je ne znajo uresničiti. Vedno pa se nekako prebijejo do zaključka, čeprav nikoli ne vedo, kakšen bo.

Igro, ki so si jo v Cerknem nazadnje ogledali poleti in se razveselili nekaterih mlajših igralcev, so doslej odigrali štiridesetkrat. Tudi pod scenarij zanjo se je podpisal Domen Uršič. A na njihovih, največkrat uličnih predstavah je veliko prepuščenega improvizaciji in vključevanju gledalcev v igro.

SAŠA DRAGOŠ

---