Hollywoodu je rekla “ne”

Milena Zupančič je slovenska igralka svetovnega formata. Pod okriljem ciklusa pogovornih večerov Zvezde na obisku je bila v petek gostja Muzeja slovenskih filmskih igralcev v Divači.

DIVAČA > “Ko sem bil star dve leti, sem že nastopal v lastnih igrah v hiši pri stari mami,” je Milena Zupančič v njej domačem gorenjskem govoru, za katerega je značilen govor žensk “na fanta”, povzela svoje najzgodnejše igralske spomine. Pogovor, ki ga je povezovala Helena Čehovin Gerzelj, je razgrnil njeno bogato prehojeno življenjsko pot in današnji čas, ko je aktivna upokojenka.

Že kot študentka je debitirala v filmu Oxygen. Vseslovensko prepoznavnost in sloves največje zvezde slovenskega filma je dosegla z dvema filmskima vlogama, obakrat pod režijskim vodstvom Matjaža Klopčiča: kot kultna Presečnikova Meta v filmu Cvetje v jeseni in kot Karolina Žašler v filmu Vdovstvo Karoline Žašler. V dobrih štirih desetletjih je odigrala več kot 120 gledaliških vlog iz del domače in svetovne književnosti. Posnela je več kot 30 filmov in deset televizijskih nadaljevank. Za svoj opus je bila tudi pogostokrat nagrajena, med drugim je prejela številne puljske zlate arene, tri cesarice Teodore, šest Sterijinih nagrad, Borštnikov prstan ter Prešernovo nagrado. “Med 40. in 60. letom sem bila aktivna zlasti v gledališču kot članica ljubljanske Drame. Slovenski film namreč ženske angažira dokler so mlade, ko so še lahko ljubice, ali pa ko ostarijo, vmes pa, kot da jih ni. Drugače je po svetu. Igralke moje generacije, kot so Meryl Streep, Helen Mirren, Susan Sarandon so šele v srednjih letih začele svojo najbolj ustvarjalno pot,” je poudarila slovensko filmsko posebnost.

Na odru se je držala reka, da igralec nikoli ne zboli in nikoli ni priznala, da nečesa ni znala ali zmogla, celo med nosečnostjo: “S trebuhom in vsemi spremljajočimi težavami ni bilo lahko že na odru, kratko je med odraščanjem potegnila tudi moja hči. Delala sem skoraj do poroda, dva meseca po porodu sem že šla na snemanje, kjer se je od mene takoj pričakovalo urejenost in zbranost. Hči me je enkrat, ko sem prišla domov po snemanju, objela in rekla: Tako fino je, ko greš, ker je potem tako dobro, ko prideš nazaj,” je zvabila solze v oči zlasti ženskega dela občinstva.

Priznala je tudi, da je občasno kolebala, če si je izbrala pravi poklic. “Pri tridesetih sem imela krizo, hotela sem kar izginiti za ves svet in najraje bi to naredila v Medulinu, ki je bila takrat še samotna istrska vas. Po eni od predstav sem se tako ob tretji uri zjutraj usedla v mojega spačka. Uspela sem priti le do Črnega Kala, kjer sem odšla malo spat. No, drugi dan sem razmišljala drugače in sem se raje vrnila v Ljubljano. Do Medulina pa sem vseeno prišla, pred leti kot predsednica filmske žirije in lani kot turistka,” je odkrila eno manj znanih osebnih zgodb. Priznala je tudi, da so jo vabili tudi v Nemčijo in Ameriko, da bi tam delala filmsko kariero, a da se je ob obilici dela doma temu zmeraj galantno izognila.

Čeprav je od novembra 2011 uradno upokojenka, pa ima še vedno dovolj igralskih angažmajev: “Igram tako na odrih kot občasno tudi pred kamerami. Razlika je ta, da sedaj vlogo lahko brez slabe vesti tudi zavrnem, če mi niso pogodu. Poleg dela na domačem vrtu rada tudi potujem, če se le da vsaj preko oceana.”

Kar 13 let je tudi bila ambasadorka Unicefa, kjer je naredila marsikaj koristnega za otroke tako doma, kot tudi v tujini. “V Nigru sem z njihovimi sultani uspela dogovoriti, da se moški ne poročajo več z desetletnimi deklicami, saj so mnoge, čeprav so bile same še otrok, zanosile in neredke ob tem tudi umirale. Nikakor pa ne pristanem na kruto dejstvo, da moramo za naše slovenske otroke dandanes zbirati za malico in šolske potrebščine, kot smo še nedavno za Bangladeš ali kako drugo zaostalo državo,” je zatrdila Milena Zupančič.

BOGDAN MACAROL

---