• Prva svetovna vojna je bila čas pomanjkanja  in lakote.
    Prva svetovna vojna je bila čas pomanjkanja in lakote.
    Foto: Maksmiljana Ipavec
  • Da bi porabili čim manj drv, so kuhali s samokuhalniki.
    Da bi porabili čim manj drv, so kuhali s samokuhalniki.
    Foto: Maksmiljana Ipavec

Hišna srebrnina za vrečo moke

petek, 17. marec 2017, 06:00

“Tako je vse hujšalo - ljudje so pešali. Jaz sem znižala od teže 87 na 55 in vsi tako približno od 55 kg tudi na 30 kg. Niže. O ti brezpotrebna vojna, kdo je tega kriv,” se je v pismu, ki ga je leta 1918 odposlala iz Zagreba, spraševala Marija Košuta. Njeno in še veliko drugih pretresljivih pričevanj prinaša razstava 1916 - (Pre)hrana. Ženske v zaledju soške fronte, ki je te dni postavljena v avli koprskega Pokrajinskega muzeja.

KOPER > Razstava je del štiriletnega obsežnega raziskovalnega in razstavnega projekta. Vodi ga dr. Marta Verginella, v središče pa postavlja vlogo žensk v času vélike vojne. Pri projektu sodelujeta Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in Fundacija Poti miru v Posočju.

Pri prvi razstavi Položaj žensk na predvečer vojne so se ustvarjalci posvetili letu 1914, v katerim je bilo veliko moških vpoklicanih na vzhodno fronto, v Galicijo, pa tudi predvojnim letom. Sledila je razstava z naslovom 1915 - Ženske v zaledju soške fronte, ki je v ospredje postavila begunsko problematiko ter osvetlila posledice vstopa Italije v véliko vojno.

Razstava 1916 - (Pre)hrana. Ženske v zaledju soške fronte pa prikazuje, kako kruto je vojna spremenila evropsko vsakdanjost, jo pahnila v bedo in lakoto ter posegla tudi na krožnik slehernika.

V avstrijskem delu Habsburške monarhije je hrane začelo primanjkovati že leta 1915, kmalu po začetku vojne.OpustošenjeGalicije, ki je bila takrat glavna žitnica, in odhod moških na fronto, sta drastično zmanjšala kmetijsko proizvodnjo. Država se je sicer trudila s prilagajanjem in prenavljanjem zakonodaje, a preskrbe ji ni uspelo izboljšati. Hrane ni bilo dovolj. “Glavnina zalog je bila, tako kot v drugih vojskujočih se državah, namenjena vojski. Izobilje za mizo, predvojna domena srednjega in višjega sloja, je postalo bled spomin,” pojasnjuje dr. Marta Verginella.

Hrana na karte

Pomanjkanje so najprej občutili prebivalci mest, še zlasti manj premožni, ki so redno odhajali na podeželje ter tam kupovali predvsem krompir, moko in mast. Avstrijske oblasti so uvedle omejitve hrane in prodajo na karte, a cene so švignile v nebo, cvetela sta črni trg in tihotapstvo. Prej razkošen jedilnik izobraženk, ki so pripadale višjemu ali srednjemu sloju, je vojna dodobra osiromašila. “Zlasti v večjih mestih se je začelo barantati s hišno srebrnino, bidermajerskim pohištvom in krznenimi plašči za vreče krompirja ali moke,” med drugim izvemo na razstavi, ki leto 1916 gledalcu predstavi iz več zornih kotov.

V dnevniku pravnika, pisatelja in dramatika, Frana Milčinskega (1867-1932) najdemo tudi tale zapis, ki prikaže življenje v medvojni Ljubljani: “Angela prišla iz Lukovice in privlekla s sabo 59 jajc, 2 kg mesa, 6 kg masla, 1/4 surovega masla. Nekaj tega blaga je dobila v Trnavi in sta z B. čakala, da je kura znesla jajce: 'Malo še počakajte, že vstaja ... že stoji' hvaležen prizor za risarja. Zbrano ljudstvo pred gnezdom z jajčnimi kartami.”

“So mrtvi? Gladujejo nekje?”

“Ko opazuješ te hiše, postaneš v svoji notranjosti popolnoma miren. Življenje je izginilo iz njih. Sreča, ljubezen, pričakovanje, vse, kar je bilo v njih, je pometeno. Kdo vpraša po ljudeh, ki so živeli tukaj? So mrtvi? Gladujejo nekje? Iščejo svoje otroke?” se je v enem od svojih zapisov spraševala avstrijska vojna reporterka Alice Schalek (1874-1956), ki je poročala s soškega bojišča.

Lakoto je civilno prebivalstvo najprej in najbolj občutilo prav v neposrednem zaledju front, vendar se je pomanjkanje z nadaljevanjem vojne selilo tudi v notranjost države.

Kmetje so morali po ukazu oblasti dajati pridelke in hrano za vojsko, zato je na podeželju začelo primanjkovati tudi najnujnejšega za preživetje. “Visoka smrtnost begunskega prebivalstva, ne le tistega, ki so ga avstrijske oblasti namestile v begunska taborišča, ki si je poiskalo začasno domovanje na štajerskih in kranjskih kmetijah, kaže na pomanjkanje, ki je zajelo tudi podeželje,” pojasnjuje dr. Marta Verginella.

Velikonočno kosilo

Vsa poveljstva vojskujočih se držav so se dobro zavedala, da se lačni vojaki ne morejo boriti. Sisteme preskrbe vojakov so tako preizkušali že pred začetki spopadov, na manevrih, a vojna je pokazala, da so kuhinje na vozovih in zabojih, ki jih je avstro-ogrska vojska dodelila vsaki četi, zelo okorne. In tako so kljub skrbi za redno oskrbovanje bojne linije vojaki ostajali lačni in žejni: od leta 1916 se je zaradi pomanjkanja in premajhne proizvodnje hrane v zaledju preskrba avstro-ogrske vojske drastično poslabšala: “Preživljamo praznike, zraven pa stradamo. Včeraj ni bilo ne kruha ne kosila, pač pa so nam dovolili, da za kosilo lahko pojemo vsak po eno porcijo prepečenca in eno celo konzervo,” je na veliko noč leta 1916 zapisal vojakJakob Prešeren.In zapis končal z besedami: “Vendar pa je vojaštvo civilistom izpraznilo vse zaloge, tako da se niti za denar ničesar več ne dobi. Želodec nam poje kot gramofon s pokvarjeno ploščo.”

MAKSIMILJANA IPAVEC


Povej naprej:

 

Mnenja