Grotesken in pesimističen? Ne, zgolj ironičen!

Zbirka trinajstih novel z naslovom Majhni brodolomi pred svitanjem je prvo delo koprskega književnika Marca Apollonia, prevedeno v slovenski jezik. Na predsinočnjem večeru Pogovori o branju v kavarni koprskega teatra sta avtorja in prevajalca gostila Kulturni klub in Slavistično društvo Koper.

Marco Apollonio v pogovoru z gostiteljico Jasno Čebron. Foto: Ilona Dolenc
Marco Apollonio v pogovoru z gostiteljico Jasno Čebron. Foto: Ilona Dolenc

KOPER > Bogata, natančna in emocionalno razgibana literatura. S temi besedami je pisanje Koprčana Marca Apollonia opisala gostiteljica večera Jasna Čebron. Po knjigi Vrnitev v Las HurdesFranca Jurija je Apollonieva zbirka Majhni brodolomi pred svitanjem (izšla je pri KUD AAC Zrakogled) drugo knjižno delo italijanske manjšinske literature, ki je s pomočjo prevajalca Gašperja Maleja dočakalo izdajo tudi v slovenskem jeziku.

Marco Apollonio (1964), italijanist z diplomo s tržaske univerze in doktoratom s koprske, v preteklosti tudi novinar, je zaposlen kot knjižničar na koprski italijanski gimnaziji. Kot pisatelja ga uvrščajo v najmlajšo generacijo istrskih književnikov. V italijanščini ustvarja prozo, pesmi in eseje. V zgodnjih devetdesetih letih je izdal esejistično zbirko Kratka kronologija črnega humorja v tržaški literaturi 20. stoletja, nadaljeval z dvojezično zbirko kratkih pripovedi Telesa (Corpi/Tijela), leta 2008 je izšlo njegovo delo Druga stran neba (L'altra parte del cielo), že vrsto let pa revialno objavlja v Battani in v Istria Nobilissima.

V predsinočnjim predstavljeni zbirki 13 novel obravnava univerzalne teme, kot so samotnost, iskanje sozvočja z okolico in iskanje sebe, razmišlja pa tudi o času in o ženskah, pri čemer njegovo pisanje najbolj zaznamuje ironija. Zgodbe gradi iz nepomembnih obrobnih pripetljajev, kot je pajek na zidu v pripovedi Pajek ali umazan sedež na avtobusu v noveli Drek od dneva. V pripovedih Apollonio stopnjuje racionalnost, do te mere, da jo privede do absurda, do tega, da logično postane nelogično. In prav v tem je avtorjeva ironija. “Racionalnost preprosto ne more razložiti nekaterih temeljnih življenjskih postavk in če z racionalizacijo resničnosti pretiravamo, nas to lahko privede do norosti,” pravi Apollonio, ki interpretacijo svojih besedil seveda prepušča bralcu. Pri čemer se zaveda tveganja, da bralec ne bo razumel ironije in bo tako njegove pripovedi napačno dojel kot groteskne in pesimistične.

V noveli Čas, ki je najdaljša v zbirki, se vrača k pokojnemu izolskemu avtorju Dimitriju Kralju in njegovemu delu Dvigalo, v katerem se literarno in filozofsko ukvarja s časom. Motiv dvigala najdemo tudi v pripovedi Noordung. Oči časa, ki je, kot razkriva Apollonio, še ena literarna igra, saj gre pravzaprav za predstavitveno pismo za objavo Kraljevega Dvigala v Italiji.

Na vprašanje, ali je nanj kakorkoli vplivala slovenska književnost, Apollonio odgovori nikalno. “Pa niti italijanska ne. Že kot gimnazijec sem raje izbiral velike svetovne klasike, italijanskim avtorjem sem se izogibal.” Veliko bere. Pravzaprav ogromno, v povprečju po dve ali tri knjige na teden. Ta hip ga poleg klasikov zanimajo angleški avtorji, denimo, Martin Amis, Ian McEwan in Julian Barnes. Ko ga sogovornica podreza, ali je morda v nastanku nova knjiga, prostodušno prizna: “Kot pisatelj sem zelo len. Veliko raje berem. In dokler mi bodo pod roke prihajale dobre knjige, se bom s težavo spravil k pisanju.”

ILONA DOLENC


Najbolj brano