Gospodje niso boljši od tovarišev

Prav po pankersko malomarno, pravopisno in slovnično nepravilno so Pankrti naslovili petkov veliki koncert Gospodje jest vam ne verjamem!, s katerim so v dvorani Stožice praznovali 40. rojstni dan. Pankrokerji, ki so 18. oktobra 1977 prvič nastopili v telovadnici Gimnazije Moste, so bili tudi ob tokratnem jubileju deležni blagoslova: na odru se jim je pridružil Glen Matlock iz legendarnega angleškega benda Sex Pistols.

LJUBLJANA > Pankrti s Petrom Lovšinom na čelu so bili vedno blizu športu, zlasti nogometu, in tudi tokrat so jubilej praznovali sočasno s tekmo med Olimpijo in Triglavom na sosednjem stadionu. Občinstvo, ki je počasi polnilo dvorano, so ogrevale moške predskupine Luto, Brez vprašanj in EightBomb, temperaturo pa so dvignile Hellcats z ognjevito glasbo in prav takšno opravo.

Na velikem zaslonu v ozadju odra se je zatem čez rdeči oglasni plakat s Hitchcockovim obrazom razlezel napis, ki je oznanjal razprodan koncert - a četudi dvorana le ni bila nabito polna, so Pankrti 40. rojstni dan praznovali, kakor pristoji bendu njihovega kova. Bi pa gotovo bolj sodili v Halo Tivoli, kjer so se leta 1987 uradno razšli s koncertom Zadnji pogo v Ljubljani in tam praznovali tudi 30. rojstni dan.

Na turneji tudi po Primorski

Velikemu jubilejnemu koncertu sledi turneja: 17. novembra bodo Pankrti rohneli v Brežicah, večer zatem v Škofji Loki, 25. novembra v Kočevju, 25. decembra na božičnem žuru v Postojni, 29. novembra pa na prireditvi Novoletna doživetja v Novi Gorici.

Uporniki, ki jih je neusmiljeni čas porinil med klasike, so se pred tokratnim jubilejem ogrevali na berlinskem, dunajskem in puljskem koncertu ter na intenzivnih vajah. Na oder v Stožicah so prikorakali ob posnetku himne za nogometni klub Slovan, ki so jo posneli leta 1986. Zabavo so odprli s še leto starejšo Skupi, ki je bila izvrsten uvod tudi v volilni vikend, že s prvim verzom: “Levi in desni bodo našli svojo sredino ...”

Te pesmi na praznovanju 30-letnice v Hali Tivoli nismo slišali, Pankrti pa so povratnike osrečili še z nekaterimi raritetami: Namesto tebe, Sivi in črni, Ubi če hočeš umret, Udarnik sle, Ostan rajš pr men, v dodatku sta se oglasili še presenečenji, miniaturka Podgane iz Ljubljane s prve plošče Dolgcajt (1980) in Tko to mora bit zdej z druge Državni ljubimci (1982).

Ni bilo treba dolgo čakati, da je surova energija starih in še zmeraj močnih Lepi in prazni, Jest sm na liniji, ZK pank, Sedemnajst in Kdo so ti ljudje marsikoga tako poživila, da se je v parterju pod odrom začelo prerivanje in polivanje piva. Nekaj zmečkanih plastičnih kozarcev je letelo tudi proti Lovšinu, ki je vešče povezoval niti koncerta, medtem ko so ob njem žgali solo kitarist Marc Kavaš, ritem kitarist Bogo Pretnar, basist Boris Kramberger in bobnar Slavc Colnarič. Kajpada jih ni bilo malo, ki so na odru pogrešali zlasti prvega kitarista Dušana Žiberno.

Tokratni posebni gost je bil Glen Matlock, nekdaj basist pri Sex Pistols, učiteljih naših Pankrtov. Matlock gostiteljev ni spremljal skozi ves večer kakor Ivan Kral iz benda Patti Smith na jubilejnem koncertu pred desetimi leti, marveč je prepeval in po električni kitari udrihal le skozi pištolovske No Fun, Pretty Vacant, Anarchy In The U.K. in God Save the Queen, kasneje pa so ga povabili še k prepevanju klasike Bandiera rossa. Druge pesmi je spremljal z roba odra. Pobarali smo ga, kako ocenjuje Pankrte. “Imajo zanimive pesmi, želim si le, da bi lahko razumel še besedila,” nam je dejal. “Lepo je igrati z njimi, so fejst pobje, rokenrol pa je itak univerzalni jezik.”

Nekaj slabe volje je tako med občinstvom kakor tudi na odru zbudila slaba akustika dvorane, ki pa ni preprečila, da se v debelih dveh urah ne bi zvrstile še stare dobre Tovar'ši, jest vam ne verjamem, Metka, Za železno zaveso, Umazane igre, Anarhist, Lublana je bulana, Totalna revolucija, Zvečer v mestu, Osmi dan in tudi letošnja To ni več Slovenija, v kateri Pankrti nezaupnico izrekajo še novi državi, ki so si jo podjarmili lažnivci in lopovi. Pri Vodji se jim je pridružil Bojan Bahč, sicer kitarist, a tokrat s saksofonom, Lovšin pa je Totalno revolucijo popestril z orglicami.

Nekaj solzic se je v občinstvu zalesketalo med Zadnjo ljubezensko pesmijo in nostalgično Adijo, Ljubljana. Ne, ni vse samo v jezi.

ANDRAŽ GOMBAČ

---