Gledališče živi od prostora

1. julija 1994 je na piranski Trg 1. maja vstopilo Čudežno gledališče. In odprlo prvi Primorski poletni festival (PPF). Prvi dve desetletji tega fenomena, ki se je začel zanesenjaško, kot “zgodba o veliki strasti in močni ljubezni do gledališča”, kakor ga opisuje predsednica Društva PPF Neva Zajc, sta zdaj v besedi in sliki skrbno zbrani in ujeti med knjižne platnice.

KOPER “Gledališka uprizoritev ne živi samo od igre. Živi tudi - in predvsem - od prostora, v katerem se dogaja,” je v svoj prispevek, objavljen v zborniku Primorski poletni festival - 20 let, zapisal režiser Janusz Kica. Marivauxova Igra o ljubezni in naključju je leta 1998 začela novo življenje piranskega Tartinijevega gledališča, takrat propadajoče in zapuščene stavbe. Kica se spominja, da je bil njegov prvi vtis mogočen: “Zunaj je utripalo življenje, hrumela so motorna kolesa, se premikale trume kopalcev. Znotraj je vladal mir, nenavadna tišina, skrivnostno pričakovanje. Povsod prisotna umazanija, morbiden smrad in nekaj divjih mačk so moje navdušenje komaj zmogli zmanjšati.”

Tartinijevo gledališče je le eno od več kot 77 prizorišč, ki jih z gledališkimi in plesnimi predstavami, v začetku tudi z lastnimi produkcijami, poselil Primorski poletni festival. Želja, da bi gledališče po zgledu dubrovniškega in avignonskega festivala pripeljali v ambient, na zunanja prizorišča, je odpirala nešteto možnosti.

Na naslovnici zbornika, ki ga je uredila Neva Zajc, je fotografija iz predstave Stoli, ki jo je po Ionescovem besedilu Bojan Jablanovec leta 1999 postavil v - morje. Goldonijeve Zdrahe v režiji Vita Tauferja so zaživele na piranskih ulicah, Beckettov Godot na Sečoveljskih solinah, Barriccov tekst Devetsto so v režiji Marka Sosiča uprizorili na katamaranu Prince of Venice, Zločin in kazen pod vodstvom Janu-sza Kice v opuščenem Vibinem studiu na Fornačah, kjer so po režiserjevih besedah našli dvorano, ki je dišala po Rusiji, Sankt Peterburg Raskolnikova ... Tirzo je Matjaž Pograjc postavil v takrat še propadajočo Pretorsko palačo: “Gledališče ni bilo več črna italijanska škatla, marveč neometana trohneča struktura, s katere odpadajo zidaki,” med drugim beremo v njegovem zapisu v zborniku.

PPF je bil ob svojem začetku in je še danes, čeprav živi v povsem drugačni družbeni klimi in pogojih, edini ambientalni gledališki festival v slovenskem, pa tudi širšem prostoru. Začetki festivala so bili entuziastični, nadaljevanje v letih, ko so ob razumevanju in finančni pomoči države, lokalnih oblasti in sponzorjev nastajale lastne produkcije, smelo in ambiciozno, v zadnjih letih pa se festival trudi predvsem za to, da obstane.

Festival je prvi dve leti umetniško vodila Katja Pegan, naslednji dve Brane Kraljevič, za njim pa od leta 1998 vse do smrti leta 2013 Primož Bebler.

Prvi sponzor festivala je bila Zavarovalnice Adriatic; takrat jo je vodil generalni direktor Matija Blažič: “Če želi biti kapital etičen in moralen, je njegova dolžnost, da presežek vrača ljudem tako, da podpira kulturne in drugih dejavnosti, ki nas plemenitijo,” je povedal na včerajšnji novinarski konferenci. Danes takšnega razmišljanja malodane ni več. Pa ga ni odnesla le gospodarska kriza, temveč predvsem razmišljanje, da dobiček, če že je, sodi v lastni žep. “Največja škoda je, da je za nami deset izgubljenih let. Let, ko bi lahko rasli in postali evropsko relevanten festival. za to smo imeli potencial,” je prepričana Neva Zajc.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---