Gledališče, ki se vrača

Gledališče Koper letos praznuje 15. obletnico in si ob tem postavlja vprašanja o značaju, temeljih in obzorjih teatra ob morju. Niz pogovornih večerov pod naslovom Nekoč, danes, jutri se začenja s pogledom v petdeseta in šestdeseta leta prejšnjega stoletja, ko je bil Koper središče ustvarjalnega navdušenja.

KOPER > Bilo je leto 1954. Travme vojne so počasi bledele v preteklost. Misli in pogovore pa so postopoma prevzemale besede o prihodnosti in razvoju. V Kopru, ki so ga zgodovinski dogodki temeljito pretresli in mestu korenito spremenili podobo, vzdušje in značaj, se je rodilo gledališče. Gledališče Slovenskega Primorja je leta 1954 združilo delo Slovenskega gledališča Koper in Gledališča za Slovensko Primorje Postojna. Zamislili so si ga kot potujoče gledališče, ki je sicer imelo sedež v Kopru, a bi potovalo po vsej Primorski, od Istre do Postojne in Tolmina. Slovesna otvoritvena premiera je bila v Kopru 24. oktobra 1954, uprizorili so komedijo Krajnski komedijanti slovenskega dramatika Bratka Krefta.

Z izbiro repertoarja, z delom hišnih avtorjev Vasje Ocvirka in Aleksandra Marodiča ter s stotinami prevoženih kilometrov in norim ritmom predstav so si gledališčniki prizadevali ne le vzpostaviti oder, temveč tudi vzgojiti in izobraziti občinstvo. Edinstven podvig se je zaradi političnih odločitev zaključil leta 1957. “Ljudje so me takrat ustavljali na ulici in me spraševali, ali res ne bo več gledališča in kam bodo sploh lahko šli zvečer,” se prelomnega leta spominja novinarka, urednica in nosilka koprskega kulturnega spomina Zdenka Lovec.

Preden se je v mesto vrnilo gledališče, je minilo mitično in pravljično obdobje sedmih dolgih let. Oder mladih se je pod taktirko ustvarjalnega in zagnanega režiserja Marka Marina preimenoval v Mestni oder ter se od amaterskih začetkov razvijal v pol profesionalno zasedbo, ki je združila danes velika imena slovenske gledališke, pa tudi literarne in likovne umetnosti.

Jutri ob 20. uri bodo v mali dvorani Gledališča Koper misli in spomine prepletali novinarka in urednica Zdenka Lovec, Mirjam Lemut in Gašper Tič, hčerka in vnuk povojnih gledaliških ustvarjalcev, eden prvih primorskih profesionalnih igralcev ter takratni direktor novogoriškega gledališča, Andrej Jelačin, ter igralci, ki so pod taktirko Marka Marina v Kopru začeli dolgo in uspešno kariero: Jerca Mrzel, Iztok Jereb in dobitnica letošnjega Borštnikovega prstana Ljerka Belak. Gledališče Koper večer prireja v sodelovanju s Primorskimi novicami. Vstop je prost.

Pravljica, ki je trajala do leta 1967, je dala znanje, zagon in voljo številnim kasnejšim pobudam in poskusom, ki so se ob prelomu tisočletja sestavili v novo profesionalno gledališče.

“Ker samo na ramenih prednikov lahko gradimo danes in gledamo naprej. Gledati naprej pa moramo, ker se sicer svet ustavi,” direktorica Gledališča Koper Katja Pegan utemeljuje odločitev, da se razmislek ob obletnici ustanove začne v pretekliku. Kot je Lovčeva zapisala ob prvi okrogli, deseti, obletnici gledališča: “Zatrjujemo, da je gledališče najbolj živa in najbolj občutljiva zvrst izmed vseh panog umetnosti, s časom in njegovim tokom sinhroniziran živec dobe in njeno zrcalo. Seveda to poslanstvo izpolnjujeta dramatika in gledališče s svojim repertoarjem, v zrcalu pa naj bi se videlo občinstvo. Današnji človek.” V sedanjiku in prihodnjiku se bodo pogovori o gledališču nadaljevali pozimi in spomladi.

VH

---