Glasbo črpa iz korenin

22-letni tržaški tolkalec Marko Jugovic je eden tistih mladih glasbenikov, ki si hkrati utirajo pot na slovenske in italijanske odre, zato poredko zaidejo v našo rubriko. So pa zato toliko bolj zanimivi, saj živijo na prepihu, kjer na njihov razvoj vplivajo zelo različni dejavniki.

TRST > Na Marka Jugovica je zagotovo najprej vplivala glasbena družina. Njegova starša se sicer nista poklicno usmerila v glasbo (mama, Jasna Merkù, je likovna umetnica; oče, Miloš Jugovic, pa arhitekt), zato je bil toliko močnejši vpliv dedka, skladatelja, etnomuzikologa, jezikoslovca in med Slovenci v Italiji izjemno vplivnega publicista, Pavleta Merkùja.

Čeprav je bil Merkù za Marka povsem običajen človek, s katerim je počel pač vse, kar vnučki počnejo s svojimi dedki, ga je njegova osebnost močno zaznamovala. Tako z glasbenimi igricami, ki so mu že kot dojenčku razvijale čut za ritem, kot s svojo osebnostjo, ki je nehote postala njegov vzor: “Že ko sem bil majhen, sem si želel postati glasbenik, da bi bil tako slaven, kot je moj nono”, je priznal med pogovorom na Opčinah, kjer živi s starši. Tako se je s šestimi leti začel učiti klavir, ki pa ga je čez tri leta zamenjal za tolkala. Usoden je bil koncert big banda, ki ga je poslušal v domačem Prosvetnem domu. Njegove oči so bile ves čas uprte v bobne in po koncertu je bobnarja prosil za dovoljenje, da jih preizkusi. Že po prvem udarcu je vedel, da se bo njegova pot nadaljevala z bobni. Takrat še ni vedel, da obstaja ogromno vrst tolkal, ki jih je spoznal šele, ko se je vpisal na tržaški Konservatorij Tartini k profesorju Giorgiu Ziraldu, pri katerem je po osmih letih diplomiral. Študij je nadaljeval pri profesorju Fabianu Perezu Tedescu, kjer je potem (tudi po enoletnem izpopolnjevanju preko projekta Erasmus na Akademiji Codarts v Rotterdamu) končal še magistrski študij.

Koncertrirati je začel kot srednješolec, najprej kot član orkestra Valterja Sivilottija, kasneje pa še solistično, komorno in v različnih, tudi popularnih zasedbah. Pred kratkim je celo sodeloval z orkestrom stalnega gledališča Verdi v Trstu, sicer pa je igral še v različnih dvoranah v Italiji, Sloveniji in na Nizozemskem. Rad se spominja tudi svojega nastopa na italijanskem festivalu Sinestesie Sonore.

Tekmovanj se ni veliko udeleževal. Leta 2013 je debitiral na mednarodnem tekmovanju Svirel in prejel zlato priznanje. Istega leta se je udeležil še natečaja za festival Echos: čezmejni odmevi, kjer je imel enkratno priložnost koncertirati s tolkalcem Simonom Klavžarjem in z violinistko Oksano Pečeny, kar si vsekakor želi še kdaj ponoviti. Najraje pa igra v Duu Popocatepetl s prijateljem, prav tako tolkalcem Gabrielejem Petraccom, s katerim je na tekmovanju Rospigliosi osvojil drugo mesto.

Študij v Rotterdamu je bil zelo dragocen za njegov razvoj, tako glasbeni kot osebnostni. Sicer pa meni, da je imel velik vpliv na njegovo glasbeno pot tudi brat Jakob, ki mu je pri šestih letih podaril prvo CD ploščo, in mu pokazal, kako lahko komponira z računalnikom. Zato ne preseneča, da je Marko za svoj magistrski koncert zložil lastno skladbo za set tolkal in animacijo “stop motion”, ki jo je (ob pomoči brata in svoje izbranke Alice Porro) sam zrisal in zmontiral.

Tudi sicer se ob kompoziciji v prostem času rad ukvarja z risbo in igranjem v različnih skupinah popularnejših glasbenih zvrsti: Coloured Sweat, Shattered Thought Patterns, Wooden Legs, Coroneo Salvation Army ...

Rubriko Primorski glasbeni talenti pripravljamo v sodelovanju z Radiem Koper. V njej namenjamo prostor mladim primorskim glasbenikom, ki se ukvarjajo s klasično glasbo in pri svojem delu dosegajo vidne uspehe doma in v tujini. Gost tokratne istoimenske rubrike v oddaji Glasbeni abonma, ki bo na sporedu drevi ob 20. uri, tolkalec Marko Jugovic. Predstavil se bo z izvedbami skladb Glenwortha, Oliveire, Nortona in njegovega dedka, Pavleta Merkuja. Poleg solističnih pa bo na sporedu tudi izvedba Dua Popoctepetl in skupine Coloured Sweat.

Igral pa je tudi v zasedbah, ki so spremljale znana imena italijanske glasbe, kot so Simone Cristicchi, Paolo Longo in Alfredo Lacosegliaz.

Svojo bodočnost vidi na koncertnem odru; živeti želi kot koncertant, naj bo solist ali član najrazličnejših zasedb. Zato v kratkem načrtuje še udeležbo na nekaterih tekmovanjih, ki mu odpirajo poti v večje dvorane (Svirel, Italy percussion Competition, Tromp v Eindhovenu), silno rad pa bi še nadaljeval študij pri profesorju Petru Sadlu v Münchnu, “kjer pa je povpraševanje zelo veliko, zato so konkurenti izredno bojeviti”.

LEA HEDŽET,

Radio Koper

---