Furlan, vedno v težavah

Dokumentarno-igrani film o akademskem slikarju Slavku Furlanu je monumentalen spomenik temu umetniku “iz Šompetra”. In zgodba o nekom, ki so ga vsi poznali, o katerem je krožilo in kroži nešteto anekdot, a o njem v bistvu ni vedel nihče nič.

V dokumentarcu se Slavka Furlana spominja tudi  tudi Rade Šerbedžija
V dokumentarcu se Slavka Furlana spominja tudi tudi Rade Šerbedžija 

NOVA GORICA > Dva dni polna filmska dvorana novogoriškega Kulturnega doma je dokaz, kako zelo je bil Slavko Furlan - Slavc prisoten med ljudmi, predvsem pa, kako željni smo bili slišati še kakšno zgodbo, anekdoto, ki je nismo poznali, izvedeti, kaj še je ušpičil, kaj bodo povedali o njem tisti, ki so mu bili blizu. Izvemo, da mu zares blizu ni bil nihče, razen morda mama, morda sošolec z akademije Bojan, verjetno Jože.

Naslov filma Lov-e je mišljen - to izvemo šele ko vidimo angleški prevod 'hunt' - kot lov, čeprav ga hkrati beremo tudi kot love - ljubezen. Lovec na ljudi, na njih dvoličnost in druge “petegolece” (eno od slik je naslovil So many Women with nothing to do), ampak tudi človek, ki je v sebi nosil ljubezen. Do Tjaše, do mame, do umetnosti.

Bojan Bole, ki je skupaj z njim študiral na beneški akademiji, namreč pove, kako zelo je bil vesel, ko je “Slavca diplomiral”. Slavku so zaradi posedovanja prepovedanih substanc odvzeli potni list, zato mu je diplomske slike na akademijo nesel Bole. Profesor Carmelo Zotti je bil nad Slavkovimi deli navdušen (že ko jih je prvič videl in ga na sprejemnih izpitih poslal kar v drugi letnik). Ko mu je Bole pojasnil, da Slavko ni mogel priti, ker so mu odvzeli potni list, je menda izjavil: ”O Furlan, Furlan, sempre nei guai.” (O Furlan Furlan, vedno v težavah).

Hvala, ker si me diplomiral,” je bil tedaj vesel Slavko. Izjava je ena najsvetlejših točk na dramaturškem loku filma, ki tudi sicer gledalca nasmeji, mestoma tudi razneži. In zgodba, montaža gledalca vleče, čeprav se uro in pol nizajo izjave, igranega dela je namreč le za par minut. Igran je začetek na šempetrskem trgu, ki je tako dobil svoj filmsko hommage z igralko Tejo Glažar ter konec na šempetrskem polju (spomni na sliko Nevihta v šenici Pahorjevi) z Ivom Barišičem.

Posebej dragoceni so posnetki Slavka Furlana, ki jih je za film posodil Jože Dolmark, Slavkov prijatelj. Posnetki Furlana, kako z mečem seka koruzna stebla, je sapo jemajoč, lovski in poetičen hkrati. In Dolmarkove izjave, ki tudi prebijejo raven vsakdanjih anekdot, razplastijo slike in jim nanesejo lak metafizičnosti: “Kdor se sooči s Slavkovimi slikami, ni več isti človek.”

Morda smo v filmu nekoliko pogrešali Furlanovo povezavo z glasbo; ta pride v filmu do izraza zlasti prek izjav (“Če nisi poznal Van Morrisona, ti ni prodal slike!”), fotografija bližnjih kadrov pričevalcev pa je bila kdaj celo preveč bližnja, naturalistična. Moč dokumentarca je nedvomno v zgodbi Slavkovega življenja, ki ne bo nikoli zares odkrita, vedno se bodo sestavljali delčki v različne celote.

Če bi bil še med nami, bi se mu morda izognili, a ko ga ni, manjka. Ker je vsem nam pokazal koliko manevrskega prostora je še od nas do meje in še nekoliko čez.

KLAVDIJA FIGELJ


Najbolj brano