Film je veliko več kot le žur

Drevi ob 18. uri bodo v enajstih kinematografih Art kino mreže po vsej Sloveniji predvajali nemški film Ko smo sanjali (Als wir träumten). Z njim se začenja prvi mednarodni filmski festival za otroke in mladino Film na oko, ki bo do 7. oktobra domoval tudi v novogoriškem Kulturnem domu, sežanskem Kosovelovem domu in v izolskem Art kinu Odeon.

SLOVENIJA > O iniciativi, ki želi približati kakovostni film tudi mladim gledalcem, smo se pogovarjali z vodjo festivala Rokom Govednikom.

> Zakaj potrebujemo tak festival?

“Potrebujemo ga predvsem zato, ker se je film zagozdil v zabavni kulturi, tam je obtičal in ga zato ljudje težko dojemajo drugače. S festivalom, kjer bomo prikazali večji nabor kakovostnih filmov za otroke in mlade, skušamo povedati, da film ni samo zabava. Prek takih filmov se lahko otroci in mladi povezujejo s svetom, se artikulirajo, iščejo vzporednice s svojimi življenji ...”

> Posebno pozornost namenjate mladim nad 15 let. Zdi se, da so žrtve nekakšne vrzeli: za risanke so prestari, filmi za odrasle pa jim tudi niso namenjeni. Drži?

“Ti mladi so v najbolj kritičnem obdobju odraščanja in prehajanja v zrelost. Ne želijo več biti otroci, želeli bi, da jih obravnavamo resno ... V tem starostnem obdobju moramo biti preudarni, morda pokazati drznejše vsebine, ki pa še vedno omogočajo identifikacijske momente. Za to obdobje je velikokrat neustrezno pripravljen program, ker denimo imajo filmi oznako 15+ le zaradi nekaj golote, spolnosti. Mi ne odbiramo filmov na tak način. Ponujamo jim filme, ki njihovo zrelost nagovarjajo z vidika relevantnih družbenih vrednot: so bodisi družbeno kritični, ponujajo pomisleke o družbi, o politiki ... Nagovarjajo jih na njim primeren način, presegajo otroškost in jih vlečejo v 'mlado odraslost'.”

> Je tak tudi otvoritveni, nemški Ko smo sanjali ?

“Natanko tak je. Režiser Andreas Dresen je posnel film skozi oči mladostnikov, ki jim butajo na plan hormoni. Smo v letu 1990, ko je padel berlinski zid, a nismo sredi vrelišča političnih sprememb, kakor je običajno v filmih o tem obdobju. Smo kar nekaj kilometrov vzhodneje, kjer se je tranzicija malce podaljšala in je nekaj časa vladala nekakšna anarhija, ko si lahko imel vse. Spremljamo skupino mladih, ki si želijo odpreti disko klub, kjer bi se vrtela techno glasba ... Zgodi se marsikaj, od pretepov in razbijaštva do prve ljubezni. Film je divji, a je obenem družbenokritičen.”> Je film za mlade zapostavljen?

“Morda je večji problem ta, da nimamo režiserjev, ki bi imeli občutek za snemanje filmov za mlade. Seveda pa je mladinski film zapostavljen, saj se veliko več dela na filmu za otroke. Zato bi si želel na tem festivalu predstaviti še večji nabor kakovostnih filmov, a proračun nam ne omogoča več kot toliko, tako da nas to še čaka v prihodnjih letih.”

> V prihodnjih letih čaka Slovenijo tudi še veliko dela na področju filmske vzgoje. Kakšno je stanje?

“Doslej se ni veliko govorilo o filmski vzgoji, v sklopu šole se filma sploh ne obravnava. A filmska vzgoja je bila v šestdesetih letih zelo močna, predvsem v času Mirjane Borčić, ki je bila pionirka na tem področju. Po njenem delovanju pa so s filmsko vzgojo kar prekinili in nastala je velika vrzel, ni bilo več kontinuiranega dela. V zadnjih nekaj letih je mogoče nekoliko bolje, več je iniciativ, ki izvajamo filmsko vzgojo, govori se tudi o nacionalni strategiji filmske vzgoje ...”

> Vendar je projekt Nacionalnega filmsko-vzgojnega programa končan. Kaj zdaj?

“Ta program je bila le ena od iniciativ. Sočasno je v Art kino mreži obstajal precej manjši projekt, ki sem ga že drugo leto koordiniral; razlika je bila le ta, da je bilo pri našem programu treba plačati vstopnico, filmska vzgoja, ki je sledila filmu, pa je bila brezplačna. Predstavniki kinodvoran so sami poklicali na šole, negovali stike z njimi, vzgajali šolnike in v začetnih letih filmsko vzgojo ponujali brezplačno, da bi vsaj poskusili, kaj to izobraževanje pomeni. Nacionalni program, ki je ponudil vse brezplačno, je naredil po moje precej škodljiv preobrat; šolniki so se tako navadili, da je vse zastonj. Poleg tega se (razen izjem) ne obračajo več na lokalne kinematografe, ker so se navadili, da so jih poklicale koordinatorke nacionalnega programa, zdaj pa tega ni več. Sicer je nacionalni program nedvomno poudaril, da je filmska vzgoja pomembna in potrebna. Ker pa ga je konec, se spet vračamo k manjšim filmsko-vzgojnim projektom, ki pa se po večini res godijo okrog kinematografov.”

> Kar pa ni dovolj.

“Želim si, da bi se filmsko-vzgojne vsebine premaknile tudi v šolske klopi, predvsem, da bi se film začelo resneje obravnavati.”

> Morda bi bil napredek že, če bi vsakemu učencu enkrat na leto omogočili ogled kakovostnega filma, ki bi mu sledil filmsko-vzgojni pogovor?

“To bi bilo krasno, da otroci in mladi sploh izkusijo, kaj pomeni ne gledati filma na računalniku. Iskreno verjamem, da je ta izkušnja v kinu najlepša. Otroci in mladi ne vedo, da je slika - ker je velika - boljša, da je zvok boljši ...”

> A vse se začne pri izbiri filma, in najlažje je izbrati najnovejšo komercialno uspešnico ...

“Tako, ja. Prav hecno je: šole hočejo peljati otroke v kino, da bi se jim oddolžile, ker jim težijo. To je povsem napačna logika. Pogovarjal sem se z otroki, ki so šli gledat take brezvezne filme, in lahko povem, da zaradi tega nimajo šole nič raje.”

MAJA PERTIČ GOMBAČ

---