“Dylanova dela so razprodana”

Bob Dylan že dlje kot pol stoletja velja za prvega poeta med kantavtorji, lani je celo prejel Nobelovo nagrado za literaturo, zadnja leta pa se vse bolj uveljavlja tudi kot likovnik.

Odpri galerijo

LONDON > Tistim, ki smo pred dnevi obiskali katerega od njegovih treh koncertov v slovitem gledališču Palladium v londonskem Sohu, se je ponudila krasna priložnost za spoznavanje mojstrove manj znane umetnosti: tako rekoč za vogalom je v galerijo Halcyon vabila razstava The Beaten Path: The Silkscreen Collection (Uhojena pot - zbirka sitotiskov).

Železje in pejsaži

Obiskovalcu, tudi preznojenemu in s težkim nahrbtnikom na ramenih, je vrata svečano odprl uslužbenec v livreji, nasmejano dekle mu je ponudilo kozarec šampanjca, uglajena dama pa mu je izročila katalog razstave, rekoč, da ga sicer dobijo samo kupci slik, a je prav, da tu pa tam pride tudi v roke manj premožnim ljubiteljem Dylanove glasbe.

V katalogu je tudi zapis, v katerem neutrudni Bob Dylan - 24. maja bo praznoval 76 let - pojasnjuje svojo slikarsko pot in poetiko. Razstavo ameriških krajin so predlagali v galeriji, piše in prizna, da jim ponudbe ni bilo treba ponoviti.

Slika že dolgo, s čopičem je denimo oblikoval naslovnici svojega albuma Self Portrait (1970) in dve leti starejšega prvenca skupine The Band Music from Big Pink.

Te dni se v prostorni londonski galeriji v treh etažah družijo njegovi sitotiski, originalne slike in skulpture, v katere z varilnim aparatom združuje vse mogoče: zavrženo železje, klešče in drugo orodje, na eno od njih pa je privaril celo zarjavela avtomobilska vrata.

Sredi galerije neki poznavalec mladenki v rdečem krilu vzneseno pojasnjuje fascinantne proporce, opazne pri Dylanovem slikanju stojnic s hitro prehrano, mostov, cest in drugih ameriških pejsažev.

Avtor v katalogu poudarja, da želi naturalistično slikati kraje, kakršni so, ne da bi jih idealiziral ali vpletal čustva. Zanima ga preprosto prikazovanje vidnega, a ne banalno, četudi slika vsakdanje prizore.

“Hvalijo ga najstrožji kritiki”

V enem od kotov galerije je prostor, v katerem med Dylanovimi slikami kraljuje velika pisalna miza. Izza nje stopi bradat mož. Paul Green je ustanovitelj in direktor galerije. Četudi je pravkar priletel z drugega konca sveta in ima kup dela, si vzame nekaj minut za krajši intervju, ki ga nista načrtovala ne on ne novinar.

> Tole ni prva razstava Dylanove umetnosti v vaši galeriji, mar ne?

“Res ni, začeli smo leta 2008 z razstavo Drawn Blank, pri kateri smo se povezali s kuratorko Ingrid Mössinger iz Chemnitza v vzhodni Nemčiji. Zatem sem odpotoval v New York, govoril z Jeffom Rosenom (Dylanov menedžer, op. a.) in si ogledal Dylanova umetniška dela. Odkrito povedano - osupnila so me! Prej nisem bil njegov oboževalec.”

> Najprej vas je osupnil s slikami?!

“Tako je, šel sem v nasprotno smer kakor večina.”

> Mnogi pravijo, da so njegove slika zanimive, ker je slaven kot kantavtor.

“Ah, mislim, da smo to že presegli. Poglejte samo, kako ga priznavajo strokovnjaki, denimo John Elderfield. Njegovo delo so pohvalili nekateri najstrožji kritiki, ob najnovejši razstavi so ga celo primerjali z Davidom Hockneyjem. Seveda je Dylanovo likovno delo nemogoče ločiti od glasbenega, v katerem je eden največjih. Na svet vpliva že več desetletij in danes bi moralo biti vsakomur jasno, da je velik umetnik.”

> Kako sodelujete z njim?

“Delujemo na svetovni ravni, javnosti predstavljamo njegove grafike in originalna dela, tako slike kakor tudi skulpture. Razstave prirejamo vsepovsod. V Stockholmu smo jo že, kmalu jih bomo še v Šanghaju, na Japonskem, v Tajpeju ...”

> Ste se z Dylanom osebno že srečali?

“Večkrat. Je izjemen človek, zelo intuitiven, briljanten umetnik v vseh pogledih, vsestransko nadarjen.”

> O čem se pogovarjata?

“O umetnosti. O tem rad govori, umetnost preučuje že vse življenje. Rekel je, da je v mladih letih raje kakor v kinematograf zavil v muzej ali galerijo in se ure in ure izgubljal v delih Van Gogha ali Gauguina. To je videti tudi v njegovih slikah. Včasih tam zaznaš Matissa, včasih Van Gogha, pogosto ameriškega slikarja Edwarda Hopperja ... Opaziš lahko, da je mnoge umetnike temeljito predelal, jih sprejel v svojo dušo, iz nje pa skozi nova umetniška dela prihaja čisti Bob Dylan.”

> Sta ga kdaj vprašali, kdaj ob vseh koncertih, ki jih niza na tako imenovani Neskončni turneji, najde čas še za slikanje in varjenje skulptur?

“Očitno je eden najbolj delavnih ljudi na planetu. Ko se vrne s poti, se sreča s svojci, opravi najnujnejše dolžnosti in se čim prej loti umetniškega dela. Je mojster glasbene, pesniške in vizualne umetnosti.”

> Zanimivo je, da je vstop v londonske galerije povečini brezplačen - tudi v vašo, ki bi Dylanovo umetnost obiskovalcem zlahka zaračunavala!

“Smo zasebna galerija, ki rada gosti čim več ljudi, kar je v mojem svetu najbrž res nekoliko nenavadno. Ampak radi vidimo polno galerijo, včasih skozi naša vrata stopi tudi po 3000 ljudi na dan. Umetniška dela radi pokažemo čim več obiskovalcem. Nekateri od njih se tako navdušijo, da želijo kupiti kako od razstavljenih del, in tako lahko shajamo.”

> Kako se prodajajo Dylanova?

“Vsa so razprodana, tako sitotiski kakor originali.”

> Kakšni ljudje jih kupujejo?

“Vsi in kdorkoli. Presenetilo bi vas, res. Že vse življenje se ukvarjam s tem, pa celo mene preseneča, kako se ljudje odločajo za nakup umetniškega dela. Velikokrat gre za strast - stojijo pred sliko, začutijo, da jih nagovarja, da v njih zbuja strast. Vsi čutimo strast: umetnik, ki ustvarja, mi v galeriji, obiskovalci ... Vprašanje je samo, za kaj želiš nameniti svoj denar: za avto, za počitnice ali za umetniško delo?”

> Kaj pa cene?

“Dylanove grafike so naprodaj po približno 1500 funtov, originali pa so seveda dražji.”

> Boste šli na katerega od koncertov v Palladiumu?

“Seveda. Na vsakega peljemo po 40 svojih strank. To je naše darilo.”

ANDRAŽ GOMBAČ

---