Dobrodošli v kabinet čudes

Mariborčan Iztok Maroh se je v Obalnih galerijah prvič samostojno predstavil leta 2007, ko je v koprski galeriji Meduza postavil Pripovedovanja, zgodbo o absurdnosti in brezupnosti bivanja, v kateri je svojemu glavnemu mediju - keramiki - postavil ob bok video. Keramiki ostaja zvest, išče njene meje, raziskuje jo in kombinira z drugimi materiali. Trenutno je v Meduzi na ogled njegova postavitev Arhitektura čustev, ki sodi med spremljevalne prireditve mednarodnega trienala keramike Unicum 2015.

KOPER > “Glina čaka, da se naučim jezika in lahko z njo komuniciram,” pravi Iztok Maroh. Minuli dve leti je preživel v Istanbulu, kjer je med drugim na tamkajšnji Univerzi lepih umetnosti bodoče umetnostne zgodovinarje poučeval arheološko risbo. Ves čas je tudi delal in raziskoval ter se poglabljal v tradicionalne tehnike keramike, saj mu to, kot pravi, daje večjo svobodo, da hodi po robu tega medija in preizkuša nove možnosti.

Idejo za postavitev Arhitektura čustev je zasnoval med bivanjem v Turčiji in je precej drugačna od njegovih Pripovedovanj, ki smo jo v Meduzi lahko videli spomladi leta 2007. “Takrat sem si želel gledalca fascinirati v hipu, 'na prvo žogo'. Zanimala me je predvsem estetika, danes pa me privlači zgodba, v katero želim potegniti gledalca. Povabim ga v svoj svet umetnosti, on odpre svoj svet intime in tu najdeva dialog. Keramiki ostajam zvest in zdi se mi, da sem skozi izkušnjo Istanbula spet našel pot do sebe in lastnega dela. To, kar delam danes, sem veliko bolj jaz,” pove Maroh in doda, da ga je Istanbul s svojo brezkompromisnostjo, neizprosnostjo, obenem pa pristnimi medčloveškimi odnosi močno zaznamoval.

Morda je zgodba, ki jo gledalcu v Meduzi postavi na pot v petih etapah oziroma segmentih, tudi zato zasnovana tako dramatično in kontrastno. Na eni strani Sirene in Sultaine: sproščene, že nekoliko vzvišene ženske figure, ki bohotne in prekipevajoče od življenja sproščeno srkajo čaj in med seboj “klepetajo.” Ekspresivne pa tudi samozadostne, brezbrižne za svet okrog sebe obračajo hrbet Arhitekturi čustev, petim miniaturnim ambientom, prek katerih avtor izriše alegorije. Upodobitve čustvenih stanj - ljubosumja, jeze, hrepenenja, posesivnosti in radosti - so intimne, nežne, tihe in krhke ter kot take antipod impozantnim in glasnim “matronam”. Dva svetova? Ali le različna obraza enega, vrženega s tečajev?

Iztok Maroh (1976) je umetniško in industrijsko oblikovanje (smer keramika) končal v Linzu, kjer je leta 2003 tudi magistriral. Predmet keramika je najprej poučeval ljubljanski Šoli uporabnih umetnosti, kasneje je je bil docent na Oddelku za industrijsko in unikatno oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je soustanovil smer Unikatno oblikovanje / keramika. V letih od 2006 do 2011 je v Mariboru vodil odprti atelje za sodobno keramiko, kjer je v lastni režiji organiziral razstave sodobne keramične produkcije. Večkrat se je izobraževal v tujini, nazadnje v Istanbulu. Je dejaven član različnih društev, nacionalnih in mednarodnih komisij ter soustanovitelj sekcije keramika pri ZDSLU. Živi in dela v Mariboru.

V postavitvi Pripovedovanja je Maroha zanimalo porušeno ravnovesje med človekom in naravo in gledalcu se zazdi, da ga zdaj vodi k premisleku, kaj se dogaja z družbo. Koliko z apatijo in naveličanostjo pripomoremo k temu, da se kriza še poglablja? Ali našo vdanost v usodo simbolizirajo hrošči, ki v objektu Ex voto lezejo po ličnih, estetskih viktorijanskih čevljih? Maroh priznava, da je s to visokoestetsko pa tudi groteskno podobo, v kateri uporablja druge materiale, ne keramike, želel v gledalca naseliti nelagodje, občutja razpadanja in razkrajanja. Celotna razstava verjetno prav zaradi Ex vota na gledalca naredi vtis, kakršnega si ga avtor želi: “Celotno postavitev sem zasnoval v želji, da bi delovala kot nekakšen kabinet čudes. Kot salon, v kakršnih so se umetniki od renesanse naprej zbirali, se pogovarjali o umetnosti, znanosti, matematiki, politiki ... Kjer so se, obdani z nenavadnimi, dragocenimi, včasih tudi bizarnimi predmeti in umetninami z vseh koncev sveta, družili, se obračali v svoj svet, svojo intimo in se pogovarjali o svetu, ki jih obkroža.”

MAKSIMILJANA IPAVEC

---