“Dobrodošel doma, Tomizza!”

Naposled ga imamo! Iz koprske zgodovine rastoči roman Zlo pride s severa (Il male viene dal Nord) je v italijanskem izvirniku izšel v orwellovskem letu 1984, pet let zatem še v hrvaškem prevodu, na slovenskega pa smo morali čakati debela tri desetletja.

Odpri galerijo

KOPER > “Koper danes praznuje, saj predstavljamo enega redkih literarnih spomenikov temu mestu,” je v petek na slovesni predstavitvi v Pretorski palači uvodoma poudarila Irena Urbič, povezovalka večera in ob očetu Foruma Tomizza Milanu Rakovcu pobudnica slovenskega prevoda.

Opozorila je, da se je prejšnji poskus prevoda tega velikega romana - Fulvio Tomizza (1935-1999) v njem pripoveduje o koprskem škofu iz 16. stoletja Petru Pavlu Vergeriju, skozenj pa izpoveduje tudi lastno zgodbo - izjalovil. Prvi se ga je lotil Rado Bordon, čigar 100. obletnico rojstva obhajamo, a je tedaj sovpadlo več nesrečnih naključij, med njimi tudi slovo koprske založbe Lipa, zato “temeljno delo za razumevanje našega prostora” ni izšlo. Ne, je dodala Irena Urbič, ne more biti naključje, da prevod romana, s pomočjo katerega lahko bolje razumemo in začutimo drugega in drugačnega ob sebi, v roke jemljemo prav danes, ko nas obdajajo z žičnatimi ograjami.

Na zelo dobro obiskanem večeru, ki so ga družno pripravili založba Beletrina, Forum Tomizza, Skupnost Italijanov Santorio Santorio in Javni sklad za kulturne dejavnosti Koper, je zbrane pozdravil predsednik italijanske skupnosti v Kopru Mario Steffè. “S prevodom velikega romana, nujnim za naše mesto, izpolnjujemo dolg do avtorja, ki je prve pomembne korake storil po šolanju v Kopru,” je dejal in dodal, da se je Tomizza že tu začel razvijati v kritičnega intelektualca, novinarja in pisatelja . Predvsem pa je od blizu spremljal turbulentno povojno obdobje Kopra, o čemer poroča v obsežnem prologu v roman, je še dejal Steffè in sklenil: “Ponovno pozdravljen, Vergerij, in dobrodošel doma, Tomizza!”

Da je rojstvo knjige v teh siromašnih časih še zmeraj slavnostni dogodek, opogumlja tudi Miljano Cunta, pesnico in urednico z založbe Beletrina, ki je izdala Zlo pride s severa.

Pisateljeve opise Vergerijevega življenja in njegovega prepričanja, da “bi bilo treba mašo in druga božja opravila govoriti v domačem jeziku in da bi bilo treba narediti toliko prevodov, kolikor je različnih domačih govorov”, so zbrani okusili s pomočjo odlomka, ki ga je prebrala radijska voditeljica Janja Lešnik.

“Roman, ki velja za krono njegovega zgodovinskega romanopisja, je Tomizza pisal, sestavljal, dodeloval in pilil dobrih sedem let,” je dejal literarni zgodovinar dr. Miran Košuta in poudaril, da je v osrčju romana škof Vergerij, Istran, človek meje, posrednik med jeziki in kulturami, vezni člen med Italijani in Slovani, razpet med katolištvo in protestantizem, med Dunaj in Rim, teolog in politik, vernik in laik, v katerem se prepletata natura in kultura, racionalnost in čustvenost ... Prav tako kakor v Tomizzi, je opozoril Košuta, prepričan, da je motor Zla spor, konflikt. “Kakor sta se v obmejni Istri Vergerijevega 16. stoletja soočila katolištvo in protestantizem, svetno in posvetno, papeško in cesarsko, enako so se v isti obmejni Istri Tomizzove druge polovice 20. stoletja soočili komunizem in kapitalizem, cona A in cona B, Italija in Jugoslavija, vzhod in zahod. Obakrat je šlo za krčevito rojevanje novega iz zibelke starega in dotrajanega,” pravi Košuta in opozarja, da je Tomizza v romanu omilil spor med Vergerijem in Trubarjem ter okrepil njune sorodnosti.

Dela se je lotil neverjetno temeljito, o čemer priča dolg seznam virov, je dejal zgodovinar dr. Salvator Žitko: “Torej je delo verodostojno, pa čeprav je roman z literarno svobodo.” Žitko je očrtal zgodovinske razmere Vergerijeve dobe in poudaril, da je bil koprski škof v stiku s pomembnimi evropskimi osebnostmi svojega časa.

Dotlej precej resnobno vzdušje predstavitve je naposled sprostil pisec spremne besede k romanu Milan Rakovac: “Tomizza in Vergerij sta bila pankerja svojega časa, Laibach svoje dobe! Zdaj je spet čas za ta roman, ki ga je imel Tomizza za svoje najboljše delo, jaz tudi, kritika pa še zdaleč ne, morda prav zato, ker je to avantgardni postpostpostmodernistični roman, v katerem avtor sebe projicira v lik, ki je živel štiristo let pred njim.”

Nastopajoči soglašajo, da je obsežno Zlo težko čtivo. “Če bi vedela, da bo prevajanje tako naporno, se ga najbrž sploh ne bi lotila,” je prostodušno priznala prevajalka Vera Troha. Še dobro, da ni vedela, so dodali drugi.

ANDRAŽ GOMBAČ

---