Dobra literatura ima v sebi ritem, dobra glasba pa zgodbo

Kaj je skupno umetnosti glasbe in besedni umetnosti? In kateri so najimenitnejši primeri očarljivega spletanja glasbe in literature v nov umetniški izraz nekoč in danes? O tem je razmišljalo nekaj letošnjih gostov 12. mednarodnega komparativističnega kolokvija.

Ioana Pârvulescu, romunska pisateljica in prevajalka: “Odgovor je že v vprašanju: za umetnost gre! Z vsem, kar obsega: od pisatelja/skladatelja do občinstva, od liričnega do dramatičnega občutja, od kratkotrajnega trenutka do nesmrtnosti. (Še več, po Lessingovi teoriji sta tako glasba kot književnost umetnosti časa, ne prostora.) Vendar je seveda bolj mamljivo specificirati razlike kakor podobnosti med glasbo in književnostjo. In ker sem pravkar prevedla La fête de l'insignifiance (Praznik nepomembnosti), zadnji roman Milana Kundere, ki je v veliko pogledih povezan z glasbo, bom vnovič izrazila zavist vsakega pisatelja ob sreči, ki jo imajo glasbeniki: njihova glasba ne potrebuje prevodov. Glasba je namreč kontaminirana z literaturo in potrebuje prevod zgolj takrat, ko literatura domuje v glasbi kot gostja; taki primeri so samospevi, opere, zborovska glasba in celo pesmi za otroke. Vendar ko knjige gostijo glasbo, na žalost ne zmorejo uloviti njene kakovosti. In prav na tej točki postane delo prevajalcev težavno. Ampak dobra književnost je že sama po sebi glasba in dobra glasba, vsaj za nas pisatelje, je prav tako izjemna literatura.”

Nico Helminger, pisatelj, pesnik, dramatik in libretist: “O tej temi tako na kratko težko kaj povem, saj je zelo kompleksna. Denimo, police knjižnic se šibijo zgolj od knjig, ki obdelujejo pomen pojma ritem v povezavi med glasbo in književnostjo. Zato ne bom govoril o sebi kot o literatu, ampak o tem, kar me vznemirja in zanima - o skritem vplivu glasbe na mojo literaturo. V antologiji Hällewul, ki je izšla v sklopu letošnjega festivala, je objavljen odlomek iz mojega romana Lëtzebuerger Léiwen. Sestavil sem ga iz variacij na različne teme. Jasno je, da sem dobil navdih od klasika, in sicer od Bacha, od njegovih Goldbergovih variacij. Na začetku sem si zamislil 32 poglavij, ampak liki si izborijo svoje lastno življenje, zato sem moral prvotni koncept prilagoditi. Roman ima tako 41 poglavij, kar pa je tudi Bachovo število. Enačba, ki se nanaša na številčno abecedo takratnega časa, gre namreč tako in da tak seštevek: J+S+B+A+C+H = 41. Da se razumemo, roman Lëtzebuerger Léiwen ni delo o glasbi, Bacha omenim zgolj enkrat in še to zelo na kratko, več prostora namenim Lou Reedu, Led Zeppelin in drugim glasbenikom, ki so v začetku 70. let zaznamovali vsakdan mladih; dogajanje je namreč postavljeno v ta čas. Struktura romana je v osnovi zaznamovana z glasbo, a ne očitno, tako da bralec tega praviloma ne opazi.”

Jaroslav Rudiš, češki pisatelj, novinar in glasbenik:

“Sem predvsem pisatelj, a prav literatura je iz mene izvlekla tudi glasbenika. V Pragi smo s še nekaj glasbeniki ustanovili skupino Kafka band in uglasbili Kafkov Grad. Naredili smo nekakšno priredbo z izvirnim besedilom. Tako je Franz Kafka dobil poglavje tudi v rock glasbi, saj ne gre za branje ob glasbeni spremljavi, temveč za prave rock skladbe. Pravo presenečenje je bilo, kako izvirno literarno besedilo funkcionira v rock glasbi. Tudi sicer menim, da mora dobra literatura v sebi imeti elemente simfonije. Zelo pomemben je ritem. Tako je denimo pri romanih Milana Kundere; vedno sem bil mnenja, da jih predvsem komponira. Tudi zame je pri pisanju ritem zelo pomemben. Sicer pa so izjemne primere izvrstnega sobivanja literature in glasbe ustvarili dobri kantavtorji, kakršni so Bob Dylan, Nick Cave in Leonard Cohen. To so odlični primeri literature v glasbi. Poleg tega, da so vsi napisali in izdali svoja literarna dela, v svojih pesmih ne izpovedujejo zgolj osebnih stanj in čustev, temveč je marsikatera njihova skladba že prava kratka zgodba.”

---