Dobra duhova Istre (video)

“Dobro jutro, Franjo! Tako se rad pozdravim, saj Franjo med Hrvati zveni pomembneje kot Franci. Kadar na morju ujamem majhno ribo, rečem, da jo je ujel Franci. Kadar ujamem veliko, pa je zaslužen Franjo.” Tako je danes opoldne med predstavitvijo novih dveh plošč na 13. Kopegroundu zbrane nasmejal neuničljivi “protestni kantavtor” Franci Blašković.

KOPER > Današnje maratonsko, kar triurno druženje je bilo po oceni gostitelja Marka Breclja“vrhunec Marijevnebovzetnega jedra Kopergrounda 2017/18”.

V majhnem, a nabito polnem Boteginu v koprskem mestnem jedru, kjer domuje Društvo prijateljev zmernega napredka, sta debatirala, drug drugega hvalila in se zbadala plodovita, duhovita in ostra umetnika, po Brecljevih besedah “stebra istrske kulturne samobitnosti”. Gosta poletnega filmskega in multimedijskega sunka Koperground sta bila literat, likovnik in satirik Drago Orlić (1948) ter kantavtor Franci Blašković (1947), tovariša že od srednje šole. Blašković je takrat nastopal v filmih, ki jih je snemal Orlić in svojega glavnega igralca tudi učil slikati. “Res je,” je prikimal Blašković, “in po njegovih učnih urah nisem več slikal.”

Obsedeni smo s časom

Drago Orlić, za Blaškovića “dobri duh Istre”, je na stene Botegina postavil razstavo Samo je vrime kić (Samo čas je kič). V 15 živopisnih slik je vtkal stare ure - čisto prave, otipljive, prilepljene na platna. Spojene v linije in like oblikujejo ježa, kolo, dežnik, ribo in še marsikaj, podobe pa spremljajo še zgoščene, duhovite pesmi.

“Neverjetno, koliko časa in intelektualnega napora človek porabi za pomagala, ki ga informirajo o času, in kako morajo biti točna!” se v spremnem zapisu čudi Orlić. Bolj kot sodobnim zaupa starodavnim kazalcem časa, od sonca do ur na zvonkih. Vnuka, ki ga o času podučijo štiri cifre na zaslonu mobilnega telefona, je pred nekaj dnevi prepričeval, da ni tako inteligenten kakor dedek, ki mu zadoščata le dva kazalca na zapestni uri.

A Orlić se zaveda, da živimo v vladavini novih tehnologij: “Vse, vse, da bi le vedeli, katera je ura naše krhke smrtnosti.” Tu so še koledarji, prestopna leta, obredno in množično premikanje kazalcev naprej in nazaj ... Njegovo razstavo, ki je posmeh vsemu temu, je uradno odprl Blašković: “V imenu očeta, sina, duha, Samanthe Fox, malvazije in Lige za boj proti turizmu odpiram razstavo!”

Med urologom in turisti

Pula, Pola, Pulj, to je dom Francija Blaškovića in tudi topos njegovih pesmih, ki se jih je nabralo že ogromno. Neutrudni kantavtor čas meri v posnetih ploščah - v treh desetletjih jih je nanizal kar 85, začenši z legendarnim prvencem benda Gori Ussi Winnetou Addio Pola. Med današnjo predstavitvijo zadnjih dveh je Blašković občinstvo temeljito seznanil s svojimi urološkimi težavami, slikovito je opisal srečanje z urologom debelih prstov in razkazal kateter ter pojasnil, kako ga uporablja. Opeva ga tudi na nekaterih pesmih, zbranih na novih dveh ploščah. Prvo od njiju, svojo štiriinosemdeseto, naslovljeno Viva Putin, viva Ruska federacija, viva smrt fašizmu i viva Nadan R. Biondo, je poklonil Marku Breclju in mu prepustil vse avtorske pravice ter morebitni zaslužek od prodaje.

Blašković plošč ne izdaja več, ampak jih le snema. Njegov studio je kar domača garaža, kjer sam odigra tako kitaro kakor bobne. Njegovo pesem, skozi katero se prepletajo krepki akordi, že kar plesni ritmi in sočen besednjak, navdihne marsikaj: premišljevanje med ribolovom, prejeto sms sporočilo, spremljanje poblaznelega globaliziranega sveta, opazovanje nedobrodošlih turistov ...

Zbranim v Boteginu je najprej predvajal pesmi s 84. plošče, zatem pa še nekoliko drugačne, precej bolj eksperimentalne z za zdaj zadnje plošče Žavajon. Pri njej je sodelovala tudi Blaškovićeva hči, violončelistka Bika. Franci spet postane veliki Franjo, ko v hipnotičnem ritmu niza videnja in spoznanja, ki so se mu utrnila med srečanjem s smrtjo. Bolečina je bila tako huda, da je poklicala na pomoč smrt: “Nekaj časa je bilo prekrasno, potem pa so me zbudili.” ANDRAŽ GOMBAČ

---