Divja vzvratna vožnja peklenskega bluesa

Četudi so poslušalci, ki jim za uživanje na koncertu kitarskega mojstra iz Kalifornije ni bilo odveč odšteti 18 evrov vstopnine, in so včeraj koprski Figa rock bar zapolnili komaj do polovice, je Coco Montoya poskrbel za odlično vzdušje in svoje delo opravil zgledno profesionalno. Pristni umetniki svoje delo opravijo odgovorno, naj nastopajo pred peščico v klubu ali na razprodanem stadionu.

Odpri galerijo

KOPER > Leta 1951 v Santa Monici rojeni Coco Montoya je korpulenten, v gibih nekoliko počasen, neokreten mož, vendar glasen pevec in zlasti bliskovito hiter, kot brezhiben stroj podmazan in “gostobeseden” kitarist, ki se očitno požvižga na besede Keitha Richardsa, da so morda še pomembnejši od tonov, ki jih zaigraš, tisti, ki jih zamolčiš.

Montoya je zlasti za kitariste zelo zanimiv tudi na pogled, saj je kot levičar kitaro zasukal v desno, vendar strun ni priredil tako, da bi bile basovske spet na vrhu in tanjše spodaj, kakor sta storila Jimi Hendrix in Paul McCartney in kakor počne večina levičarskih kitaristov, marveč igra kar zgolj zasukano kitaro z “narobe” razporejenimi strunami, kakor jo je svojčas že veliki Albert King.

Na koprskem odrčku so ga spremljali Nathan Brown s petstrunsko basovsko kitaro, bobnar Rena Beavers in klaviaturist Brant Leeper; zlasti slednji se je v najboljših trenutkih odlično ujel z Montoyo, njegove kitarske solaže strastno in gibko plemenitil s svojimi pianističnimi, kakor bi bil njegov oče ali vsaj stric sam Jerry Lee Lewis.

Družno so pletli ognjevit blues, ga tu in tam zasolili z rokenrolom, boogiejem in podobnim, Montoya pa je, kakor narekujejo že bluesovske šege in navade, svoje verze gosto prepredal z izpovedovanjem komaj znosne bolečine, trpljenja, vse skupaj zabeli še z grimasami, se kremžil in miže prisluškoval svojim strunam in tu pa tam po njih uganjal kratkočasne vragolije, iz električne kitare izvabljal skoraj violinske zvoke ali pa zamolklo trkanje.

Občinstvu se v Figi ni dobrikal s prepoznavnimi bluesovskimi klasikami. Ne, slišati ni bilo nobenega Hoochie coochie man, nobene Baby, please don't go, celo Got my mojo working se ni oglasila. Montoya je raje nizal svoje skladbe in manj znane pesmi drugih bluesmanov. Poklonil se je dvojčkoma Cate Brothers, s katerima je sodeloval sredi devetdesetih let, pred daleč najnežnejšo tega večera pa je s cmokom v grlu povedal, da jo posveča spominu na tri letos umrle prijatelje in mojstre bluesa: BB King nas je zapustil maja, Alan Mirikitani julija, Smokin' Joe Kubek pred dvema tednoma, Cory Wells pa le malo pred koncertom v Figi. Zapel jim je ganljivo Nothing but love, v kateri se spominja, kako se mu je dobri prijatelj tik pred smrtjo izpovedal, dejal, da je v njegovem srcu in duši zgolj ljubezen. Naj si še v taki stiski, zmeraj se odzovi z ljubeznijo. “Vrzi vame opeko, podaril ti bom kos kruha,” je prepeval Montoya.

Po polnih dveh urah se je občinstvu, ki je pod odrom tudi zaplesalo, srčno zahvalil, se pridušal, da se bo še vrnil, če ga le povabimo. Spoštljivo je predstavil glasbenike in prav posebej pohvalil osvetljevalca in tonskega mojstra.

Četudi je že zaužilo res obilno porcijo bluesa, je občinstvo hotelo še. Montoya se je s svojimi fanti vrnil na odrček in v dodatku zaigral še instrumentalno Driving sidewaysFreddieja Kinga. Povedal je, da jo je prvič slišal izpod prstov Johna Mayalla, s katerim je takrat igral Mick Taylor. Montoya je skladbo posvetil vsem trem kitaristom in Figo - ne prvič tega večera - popeljal v čas Mayallovega slavnega benda Bluesbreakers, pri katerem je svoje večine kar deset let mojstril tudi sam.

ANDRAŽ GOMBAČ

---