Deep Purple hrupno proti upokojitvi

Umirjenim kantavtorjem dopustimo, da se starajo, še več, znova in znova ugotavljamo, da jih to celo žlahti, preseneti pa nas, ko ugotovimo, da pred tem naravnim procesom niso varni niti divji mojstri hard rocka. Prav danes 70. rojstni dan praznuje basist neuničljivih Deep Purplov, angleškega benda, ki mu je nemalo Slovencev nedavno prisluhnilo na koncertu v Padovi.

PADOVA > Še zmeraj zmorejo zakuriti hudičevo zabavo, pa četudi že lomastijo po jeseni življenja. Pevec Ian Gillan je sedemdesetletnico slavil avgusta, danes pa jo še basist Roger Glover; oba sta bila v šestdesetih letih sprva člana benda Episode Six, slavnejšemu Deep Purple pa sta se pridružila leta 1969, le malo po njegovi ustanovitvi. Od današnjih članov v bendu čisto od začetka pravzaprav vztraja samo bobnar Ian Paice (1948), medtem ko se kitarist - in edini Američan med njimi - Steve Morse (1954) ter klaviaturist Don Airey (1948) najbrž nikoli ne bosta znebila zoprnega statusa novincev, pa četudi že lep čas usodno določata zvočno podobo Purplov; prvi od leta 1994, ko je nadomestil Ritchieja Blackmora, drugi pa osem let manj, kolikor opravlja naloge že pokojnega Jona Lorda.

Deep Purple, ki se z Led Zeppelin in Black Sabbath uvrščajo v “nesveto trojico britanskega hard rocka in heavy metala”, so slovenskim ljubiteljem trših ritmov še kako znani: v Ljubljani so nastopili v letih 2003, 2006 in 2010, medtem ko je bil načrtovani lanski koncert na Kongresnem trgu odpovedan, na izolskem stadionu pa so gostovali v letih 1996 in 2004. No, resnici na ljubo je treba dodati, da so jih na drugem koncertu v Izoli zasenčili ognjeviti rojaki Status Quo, ki so s svojimi poskočnimi uspešnicami tako izčrpali občinstvo, da je za glavne zvezde večera ostalo bore malo energije.

Vse drugače pa je bilo nedavno v Padovi, kamor so Purpli priropotali z jesensko evropsko turnejo, na kateri skladbe z najnovejšega, svojega 19. studijskega albuma Now what?! prepletajo s starimi hiti. V zapolnjeni športni dvorani Kioene, nekdaj imenovani Palafabris, je ljudstvo najprej ogreval in navduševal milanski mojster bluesa, prekaljeni orgličar Fabio Treves (1949), obdan z mladostno podivjanim bendom, nakar so se z novo Après vous na odru razpočili Purpli in že hip zatem postregli s staro uspešnico Demon's eye z albuma Fireball (1971). Leto starejšo slovito ploščo Deep Purple in rock je tega večera zastopal Hard lovin' man, občinstvo pa je že ob prvih taktih prepoznalo in hrupno pozdravilo Strange kind of woman, prav tako iz prvega obdobja skupine.

Zatem so fantje skočili debela štiri desetletja v prihodnost in se z novo zloveščo Vincent Price poklonili ameriškemu igralcu, znanemu po srhljivih vlogah v grozljivkah. Pevec Ian Gillan je med koncertom večkrat odkorakal za nekakšno špansko steno na odru, kjer je skrit pred občinstvom bržčas s pomočjo kakšnih zvarkov negoval svoje dragoceno grlo, medtem ko so njegovi pajdaši pletli udarno glasbo in solirali.

Med biseri, kakršna sta pesem o peklenščku The Mule in obračun z dežurnimi varuhi javne morale Mary Long, se je našel tudi prostor za kakšno presenečenje. Na primer, uvodni odlomek ameriške ljudske zaporniške Ain't no more cane on the Brazos iz Gillanove samostojne kariere se je prelil v hrupnejšo, čisto novo, še neposneto Got my hip boots on.

Za veliki finale slabi dve uri dolgega nastopa so Purpli prihranili štiri specialitete: udarne uspešnice Space truckin', Smoke on the water, Hush in Black night. Že res, igrajo jih nenehno in povsod, pa vendar s tako vnemo, kakor bi jih prvič in zadnjič, da o najglasnejših oboževalcih tik pod odrom niti ne govorimo.

Tokratno purplovsko popotovanje se v teh dneh počasi izteka: nocoj bodo fantje nastopili v Lyonu, jutri v Strasbourgu, turnejo pa v četrtek sklenili z nastopom v londonski veliki areni O2. O upokojitvi še ne razmišljajo, staranja in teroristov se očitno ne bojijo.

ANDRAŽ GOMBAČ

---