Čudeža ni mogla narediti

Angleška režiserka Sam Taylor-Johnson, ki si je pot v filmski svet utrla z biografijo o zgodnjem obdobju Johna Lennona Nowhere Boy, je iz razvpite knjižne uspešnice Petdeset odtenkov sive E. L. James naredila dokaj gledljivo filmsko različico, ki je v nekaterih pogledih boljša od knjige, a čudeža ni mogla narediti.

Leta 2011 je bila E.L. James neznana televizijska producentka, ki je svojo pisateljsko strast tešila s pisanjem scenarijev za televizijske serije. Kot navdušenka vampirske sage Somrak je začela na spletni strani oboževalcev Somraka objavljati mesena besedila o junakih Edwardu Cullenu in Belli Swan. Ker pa je njeno erotično pisanje vzbudilo nekaj kritik, je tekste s spremenjenimi imeni začela objavljati na svoji spletni strani FiftyShades.com. Od tu dalje se začne pisati ena najuspešnejših književnih zgodb zadnjih let in sodeč tudi po prvem vikendu predvajanja Petdeset odtenkov sive v kinematografih, utegne ta porušiti tudi marsikateri filmski rekord.

Zgodba gre takole: sveža diplomantka primerjalne književnosti Anastasia Steel (Dakota Johnson) se zaljubi do ušes v neustavljivo privlačnega milijonarja Christiana Greya (Jamie Dornan). Tudi njega prevzame mična in spontana devica Anastasia, toda Christian ima posebne spolne zahteve. Ta namreč neizmerno uživa v sadomazohističnih praksah, in sicer v vlogi nadrejenega. Da bi neizkušeni Anastasiji olajšal njeno odločitev, spiše pogodbo, kjer je črno na belem zapisano, kaj vse bi morala početi, da bi zadovoljila njegove spolne potrebe. Zaradi pogodbe je Anastasia v še večjem precepu.

Komu bo šel film najbolj v nos?

Tako kot je Jamesova v knjigi plitko in površno začrtala glavna lika, tudi v filmski različici Johnsonova in Dornan nista mogla razviti globljega uvida v like. Podobno se dogaja tudi s stranskimi liki, ki imajo v knjigi obrobno vlogo in ne prispevajo k nikakršnemu razvoju dogodkov in osmislitvi glavnih likov. Prav tako je v filmu, kjer glavnina dogajanja leži na Johnsonovi in Dornanu, stranski igralci so zgolj okras. Tako knjiga kot film bosta šla najverjetneje najbolj v nos tistim, ki jim tovrstne spolne prakse niso tuje. V primerjavi z dokumentarcem avstrijskega režiserja Ulricha SeidlaV kleti, kjer med drugim beleži tudi življenje sadomazohističnih parov, je sadomazohizem v Petdesetih odtenkih sive banalizirana, puritanska, cenzurirana različica te spolne prakse. Kadarkoli je govora o podrejeni ženski in nasilju nad ženskami, se bodo oglasile tudi feministke, a vsaj po prvem delu trilogije sodeč je dominantni Grey kar nekajkrat klonil in se podredil Steelovi. Skratka, gre za zelo kompleksne teme, ki pa so v knjigi in filmu obdelane enodimenzionalno in poenostavljeno.

V čem je film boljši od knjige?

Režiserka in scenaristka Kelly Marcel (Reševanje gospoda Banksa) sta odpravili “verbalno nesnago” in puhlice v slogu: “Ne morem se upreti njegovim sivim očem, moja notranja boginja se je prebudila, ponesel me je v neslutene višave,” ki se v knjigi ponavljajo v nedogled. Veliko delo je režiserka opravila tudi z izborom glavnih igralcev. Knjiga kot rečeno ne dopušča veliko manevrskega prostora in tako Dornan kot Johnsonova sta iz literarne predloge iztisnila največ, kar sta lahko.

Dornan je sicer dokaj neznan filmski igralec, a se je v televizijske anale že zapisal z eno najboljših upodobitev serijskega morilca v zgodovini TV nadaljevank - Padec. Za Johnsonovo, sicer hči Dona Johnsona in Melanie Griffith, pa je to prva odmevnejša vloga.

S čim si torej popraviti filmski in knjižni okus po Petdesetih odtenkih sive? V roke velja prijeti Henryja Millerja, Jacka Kerouaca ali Charlesa Bukowskega.

Na področju filma pa je to vsekakor Bernardo Bertolucci, ki je že od kontroverznega Zadnjega tanga v Parizu začel pisati novo poglavje v erotičnih psihodramah z veliko seksa in veliko soli v glavi.

Nazadnje pa s filmom Sanjači, v katerem je postregel z novo erotično različico študentskih izgredov leta 1968 v Parizu, ki se dogaja med štirimi stenami in med dvema sanjačema ter sanjačico.

BILJANA PAVLOVIĆ

---