Čarobni razgledi na anatomijo človečnosti

Minuli petek so v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu premierno izvedli Čarobno goro, krstno uprizoritev dramatizacije kultnega Mannovega romana, nastalo v koprodukciji s SNG Drama Ljubljana.

TRST > Avtorica dramatizacije in dramaturginja Katarina Pejović se je osredotočila na tri izstopajoče elemente v romanu - na bolezen, čas in ljubezen -, ki jih je v besedilu razvila skozi presečišča filozofije, emocij in metafizike. Roman je obdelan v izčrpno in poglobljeno dramatizacijo z jasnimi poudarki in s posluhom za v času spreminjajoča se in ponavljajoča vprašanja o bolezni časa in človeka ter o zmožnosti ljubezni, družbene akcije in sprejemanja odgovornosti.

Mladi Hans Castorp (Aljaž Jovanović) odide na obisk k bratrancu Joachimu Ziemßnu (Romeo Grebenšek) v sanatorij za pljučne bolezni v švicarsko visokogorje. Na gori pa ostane veliko dlje od pričakovanih treh mesecev kratkega obiska … Začetek predstave je začetek gledalčeve intenzivne duhovne, čutne, intelektualne izkušnje in tako ostane vse do zadnje minute.

Režiserka Mateja Koležnik je s pomočjo ekipe in z vsebinskim izhodiščem v Mannovem romanu ustvarila razglede na anatomijo človečnosti, ki premorejo dih jemajočo ostrino. Čarobna gora je ob tem še primer postdramskega gledališča par excellence.

Scenograf Henrik Arh je v sredo odra postavil vrtljive valjaste dele, katerih ozadje je temno, druga stran pa obložena v oblo podlago medicinsko zelene barve. Na pogled preprosta scenografija deluje večfunkcijsko: v različnih položajih deluje enkrat kot zid in blokada, spet v drugih kot konkreten prostor, sanatorij. Scena deluje učinkovito tudi v primeru markiranja manj dorečenih prizorišč in kot projekcijsko platno.

V dinamičnem razmerju do scene so še kostumi (Alan Hranitelj), zvok (Mitja Vrhovnik Smrekar) in koreografija (Magdalena Reiter) z mizansceno, ki z natančnimi gibi in premiki ravno prav “giblje” razglede na abotni predvojni čas, da se kot gledalci počutimo voajerji zablod ter stranpoti te dobe, sočasno pa nelagodno v zadregi, ker je to, kar gledamo, lahko tudi čas, ki ga živimo zdaj, v njem sodelujemo in nanj (bolj ali manj) pristajamo.

Aljaž Jovanović Hansa Castorpa oblikuje v eterični odmaknjenosti od stvarnosti, pred katero za sedem dolgih let pobegne v švicarski sanatorij. Skozi vlogo polagoma izrisuje inženirjeve značajske poteze: labilnost, a vedoželjnost, lucidnost, pa tudi nastavke salonskega intelektualizma, ki svet sodi iz pozicije udobja, v odmaknjenosti od resničnih bojev, za katere bi bilo treba prevzeti odgovornost.

Bolezen, ki za razsvetljenca Lodovica Settembrinija (Igor Samobor) ni ne častna ne plemenita, pokoplje Castorpovega bratranca Ziemssena, a hkrati mnogim občutljivcem in namišljenim bolnikom (Silva Čušin, Patrizia Jurinčič, Gašper Jarni, Saša Mihelčič, Lovro Finžgar), omogoča beg pred življenjem. Igralci karikature svojega časa podajajo z bolj ali manj prepoznavnimi fizičnimi anomalijami. Skupaj z dvornim svetnikom Behrensom (Vladimir Jurc), medicinsko sestro Adriatico von Mylendonk (Sabina Kogovšek), Strežnico (Nina Valič), doktorjem Krokowskim (Luka Cimprič) ustvarjajo ubrani zbor grotesknih prikazov zatišja pred katastrofo.

Če Settembrini ohranja in brani humanistično vizijo razvoja sveta, pa njegov idejni nasprotnik, jezuit Leo Naphta (Marko Mandić) ostaja privrženec ideje o nujnosti zrušitve vrednot zavoljo civilizacijskega napredka, četudi je za to potrebna sila, bolezen ali celo smrt. Veliki spor idej v tretjem delu predstave nasledi sanjska slika ljubezni, na katero je čakal Castorp in ki se mu je v sanatoriju tu in tam prikazala v podobi Madame Clawdie Chauchat (Nataša Barbara Gračner).

In kaj ostane za tem, za željo po ljubezni? Mynheer Pieter Peeperkorn (Ivo Ban) sicer fizično umre, a si je pravzaprav polastil svet. Z denarjem in z opijati na čarobni gori, katere vrh se je sesedel v dolino naše stvarnosti.

ANJA BAJDA

---