Božanska glasba, vražje napake

Veliki Stonesi so se po 22 letih vrnili na avstrijsko Štajersko, v podeželski Spielberg, najbolj znan ljubiteljem Formule 1. Na ogromen travnik pod dirkališčem Red Bull Ring je trdoživ angleški bend priropotal s svojo morda zadnjo turnejo, a je stare hite nizal tako robato in tu pa tam prikupno nerodno, kakor bi jih igral prvič.

Stonesi v Spielbergu - z občinstvom je kakor vselej tudi tokrat najbolj koketiral pevec Mick Jagger.  Foto: Andraž Gombač
Stonesi v Spielbergu - z občinstvom je kakor vselej tudi tokrat najbolj koketiral pevec Mick Jagger.  Foto: Andraž Gombač

SPIELBERG > Spektakelski koncert na prizorišču sredi polj in travnikov je po uradnih ocenah užilo skoraj 100.000 obiskovalcev od vsepovsod, tudi zelo veliko Slovencev. Vremenska napoved je bila neugodna in še med potjo je na karavano avtobusov lilo, a so se oblaki k sreči že zgodaj razmaknili in popoldne je celo posijalo sonce. Blato, ki ga ni mogla ublažiti niti žagovina, je ostalo, so bili pa tu tudi škornji in gojzarji, tako da večje škode ni bilo.

Aleluja, še niso razpadli!

Še preden je sonce zašlo, je na oder v družbi mojstra na akustični kitari najprej prikorakal John Lee Hooker jr., sin enega največjih bluesmanov v zgodovini, in zbrane večkrat šegavo povabil k čaščenju tako Gospoda kakor tudi Njih, velikih, največjih - Stonesov. “Aleluja, aleluja, aleluja!” je odmevalo po travniku. Hooker mlajši je nastop sklenil z očetovo neumrljivo Boom Boom, zatem je krepek blues z modernejšim rockom prepletala islandska skupina Kaleo, nakar so se na oder z manjšo zamudo prikotalili tisti, ki grmijo že skoraj 55 let. Ne, njihov bend še ni razpadel, se pa zna zgoditi, da bo nekega dne kar na odru razpadel kateri od njih. A vseeno še kar kljubujejo času, četudi ni več tako na njihovi strani, kakor je bil nekdaj.

Blato, ki ga ni mogla ublažiti niti žagovina, je ostalo, so bili pa tu tudi škornji in gojzarji, tako da večje škode ni bilo.

Pevec in orgličar Mick Jagger, kitarista Keith Richards in Ronnie Wood ter bobnar Charlie Watts, stari od 70 do 76 let, so se tokrat zbrali za turnejo No Filter, ki je oboževalce seveda razveselila, pritegnila je tudi nemalo tistih, ki hočejo “največji bend na svetu” doživeti vsaj enkrat v življenju, obenem pa je marsikoga ujezilo nespodobno zaslužkarstvo, zaradi katerega so Stonesi bliže pohlepnim korporacijam kakor pristnemu rocku - koncertne vstopnice so drage ko žafran, za stojišča tik ob odru je treba odšteti skoraj 500 evrov.

Ustrezna obutev za tokratni koncert.

Še dobro, da človek neha o tem razmišljati, čim v razgret zrak zareže prvi kitarski rif. Stonesi v družbi glasbenih sopotnikov, tako starih tovarišev kakor kakšnega novinca, koncerte tokratne turneje začuda začenjajo s temačno klasiko Sympathy for the Devil, tisto, ki so jo praviloma umestili v grand finale, slovito izpovedjo hudiča, ki v nekaj minutah napravi inventuro svojih posegov v svetovno zgodovino, od križanja Jezusa in ruske revolucije do druge svetovne vojne in atentatov na brata Kennedy. V Spielbergu se je takoj za Jaggerjevim še zmeraj močnim vokalom oglasila Richardova električna kitara, glasna in robata. Bend se je spočetka še zelo lovil, zatem krenil v pričakovani It's Only Rock 'n' Roll (But I Like It) in Tumbling Dice, novo ploščo priredb Blue & Lonesome pa predstavil s prastarima bluesoma Just Your Fool in Ride 'Em On Down.

Do zadnjega akorda - ali pa evra

Koncertni repertoar je sestavljen tako, da zadovolji čim večjo množico, hitovsko, zato so toliko bolj dobrodošle raritete, kakršni sta bili tokrat pol stoletja stari pesmi - najprej Under My Thumb in zatem še “izbrana”. Stonesi pred vsakim koncertom oboževalcem omogočijo, da s spletnim glasovanjem sami izberejo, katero od štirih ponujenih skladb bodo slišali v živo. Jagger, ki je gostiteljem večkrat polaskal v polomljeni nemščini, se je pošalil na račun prihajajočih parlamentarnih volitev: “Oktobra boste volili, a danes ste že izvolili.” In zadonela je She's a Rainbow, ki ji je volilno telo namenilo največ glasov; manj sta prejeli Dead Flowers in Shine a Light, najmanj pa Heartbreaker.

Stalnicam You Can't Always Get What You Want, Paint It Black in Miss You je sredi koncerta sledila stalna točka s pesmima, ki ju zapoje Richards - na sedanji turneji sta to radoživa Happy in mehkejša Slipping Away; slednja, letnik '89, je bila daleč najmlajša v tokratnem repertoarju.

Kakor vselej je z občinstvom najbolj koketiral Jagger in z velikega odra po iztegnjenem jeziku večkrat odplesal proti tistim s cenejšimi vstopnicami. Pozdravil je prišleke iz sosednjih dežel, prav posebej športno vrhunske Slovence. Kot odličen ogrličar se je izkazal med 12-minutnim bluesovskim jamom Midnight Rambler, zatem pa so se zvrstile le še najslavnejše in tudi najbolj predvidljive: Honky Tonk Women, Street Fighting Man, Start Me Up, Brown Sugar, (I Can't Get No) Satisfaction ter v dodatku še Gimme Shelter in Jumpin' Jack Flash. Četudi jih stari mojstri igrajo že dolga desetletja, so se med nekaterimi opotekali, jo mahnili vsak v svojo smer, se spet lovili in skušali dognati, kje za vraga so, pri katerem akordu in verzu. No, so vsaj utišali tiste, ki pravijo, da Keith Richards z zveriženimi prsti ne more več igrati kitare, zato samo še pozira na odru, slišimo pa skritega mojstra, ki igra v zaodrju - ne, tako prikupno ne more fušati nihče drug!

Turneja bo Stonese jutri popeljala v Zürich, v soboto pa jih bo na velikem travniku ob starodavnem obzidju gostila še Lucca. Tja, v Toskano, spet romajo tudi tisti Slovenci, ki bodo vztrajali do zadnjega akorda. Ali do zadnjega evra.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano