Boter v zaporu

Kam postaviti predstavo, ki se dogaja v zaporu? Organizatorji Primorskega poletnega festivala odgovora na to vprašanje niso dolgo iskali. Skladišče, v katerega gledalec vstopi skozi sicer varovano območje Luke Koper, se je izkazalo za prikladen oder komedije Dundo Maroje, s katero so festival sinoči sklenili gledališčniki iz Kruševca.

Odpri galerijo

KOPER > Med Kruševcem, kjer poklicno gledališče deluje od leta 1946, in Koprom je 822 kilometrov. “Sedem ur in pol vožnje,” reče Toma Trifunović, najstarejši v igralski ekipi predstave Dundo Maroje. V večkrat nagrajeni predstavi, ki jo igrajo že pet sezon, nastopa v vlogah oderuha in babice: “Vse večje festivale smo obredli z njo, dobili kar nekaj nagrad, enega najtoplejših sprejemov pa doživeli prav tu pri vas, v Kopru. Aplavzi niso bili nikjer daljši kot tu.”

Primorski poletni festival sta letos, ko obeležuje dve desetletji, z združenimi močmi izpeljala Društvo Primorski poletni festival in Gledališče Koper. “To je bilo izjemno lepo praznovanje 20. rojstnega dne. Trajalo je deset dni in pokazalo, da ima festival občinstvo rado, si ga želi ter da ima to, kar počnemo, smisel. Verjamem v koncept tega festivala, zato ostajam optimistka,” je ob koncu letošnje izvedbe povedala Neva Zajc, predsednica Društva Primorski poletni festival. Zajčeva si želi, da bi na prihodnjem festivalu spet zaživele predstave, ki bi nastale v produkciji festivala. “V Gledališču Koper smo zelo zadovoljni, da smo to nalogo izpeljali tako profesionalno in odgovorno,” pravi direktorica gledališča Katja Pegan. Prihodnost festivala vidi v profesionalizaciji: “Idealno bi bilo, če bi vsa tri primorska gledališča festival vzela za svojega in njegovo prihodnost gradila v sodelovanju in s skupnimi močmi.”

Komedijo dubrovniškega renesančnega dramatika in pisatelja Marina Držića (1508-1567), ki jo v slovenskem prevodu poznamo pod naslovom Boter Andraž, je v Kruševskemu gledališču režiral Kokan Mladenović, koprsko občinstvo pa jo je imelo priložnost videti pred dvema letoma. Po oceni upravnika Kruševskega gledališča Branislava Nedića je Dundo Maroje, kot ga je postavil Mladenović, komunikativna predstava z zelo jasnim in univerzalnim sporočilom. “Vsi potrebujemo svobodo - svobodo mišljenja, gibanja, ustvarjanja, a ta postaja, če se tega zavedamo ali ne, vse bolj omejena.”

In svoboda še toliko bolj stopi v ospredje, če se o njej sprašuješ v okolju, ki jo omejuje. Kruševac je sicer znan po vzgojno-popravnem centru, kar je režiserja spodbudilo, da komedijo o skopem starcu, ki pošlje sina Mara v Rim, ta pa raje odide v Firence, kjer ga očara nečimrna Laura, postavi v zapor. Pri tem se je navezal na Dunda Maroja, kot ga je režiral njegov profesor na akademiji Miroslav Belović, ki je Držićevo zaušnico pogoltnosti dubrovniške gospode, umestil v katoliški samostan. In tako kot Belović je tudi on vloge namenil izključno moški zasedbi.

Branislava Trifunovića je koprsko občinstvo spoznalo v lanski sezoni, ko je v vlogi Paulina nastopil v koprodukciji Gledališča Koper in beograjskega Ateljeja 212 Ay, Carmela!. Ob vprašanju zaradi česa je zaprt njegov lik, ki ga igra v Dundu Maroju pomolči. “Vsak od nas pravzaprav igra po dve vlogi, zapornika in lik iz Dunda Maroja. So pa naši zaporniki mali tatovi in prevaranti, po večini zaprti zaradi prestopkov, niso kriminalci,” ob kavi pripoveduje igralec, ki sicer odigra še slugo Pometa, in pristavi, da smo vse manj svobodni. “Če drugega ne, smo ujetniki telefonov, bančnih kartic, to, v čemur živimo, težko rečemo svoboda.”

Svoboda je v Držićevem času pomenila nekaj povsem drugega, kar pomeni danes. Glede na ta hip najslavnejše srbske in slovenske zapornike pa ostaja še kako aktualna Držićeva kritika pogoltnosti, grabežljivosti, razsipnosti in bahaštva.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---