“Bosanec sem, ne jamram, iščem začasno bivališče”

Damir Avdić tudi na novem, oktobra izdanem albumu Manjina (Manjšina) nadaljuje svojo pot pesnika bolečine, ljubezni in svobode. Medtem ko pljuva v oči resnicam, ki jih vsakodnevno zaužijemo, in kot starec z gore žuga politikom, vojnim dobičkarjem in verskim blaznežem, se do katarze dokoplje skozi virtuoznost kitarske distorzije. Kar je ne samo gorko, pač pa tudi zdravilno.

Damir Avdić: “Danes  imamo toliko resnic, kolikor 
je medijev. Katero boš izbral?” Foto: Alenka Penjak
Damir Avdić: “Danes imamo toliko resnic, kolikor je medijev. Katero boš izbral?” Foto: Alenka Penjak

IZOLA > Damir Avdić (1964) je eden v nizu umetnikov, ki pri življenju ohranjajo slabo vest naroda. To ga že v startu uvršča med manjšino, ko pa k temu pridamo še njegove bosanske korenine in zaplete s slovenskimi birokrati glede dovoljenja za začasno bivanje v Sloveniji, razumemo, od kod verzi, kakršen je: “Ja sam umoran, nemojte zamjerit, al umjesto moje, jebite svoju mater.”

Avdić je v zadnjem desetletju, kar deluje v Sloveniji, izdal štiri samostojne albume, napisal tri romane, pesniško zbirko, monodramo in glasbo za najrazličnejše predstave. V izolskem Hangar baru je nastopil v soboto in kot zmeraj odrohnel in izpljuval svoje “navdušenje” nad svetovnim redom. Z besedili nenehno provocira posameznikovo svobodo in občinstvo sili k soočanju s samim seboj.

> Album Manjina ste posneli v ljubljanskem studiu Metro, nanj pa uvrstil dvanajst pesmi. V kakšni koži ste bili, ko je nastajal?

“Albumov ne delam konceptualno, ne iščem celote, zato je na ta album padlo nekaj starejših pesmi, kot so Biću kamen, Nije bog budala srećo, U očima moje djece, medtem ko jih je vsaj tretjina ljubezenskih, vendar znova na moj način. So pa veliko bolj intimne narave kot prej.”

> Ljudje, ki prihajajo na vaše koncerte, se spreminjajo, rastejo skupaj z vami. Pred desetimi leti niso imeli otrok, danes jih imajo in imate jih tudi vi. Kako so spremenili vaš pogled na svet?

“Moja družina je večinoma navdihnila te pesmi. Če je družina takšna, kot bi morala biti, ti vlije moč tam, kjer jo potrebuješ. Skozi leta se je občinstvo zamenjalo. Starejši pripeljejo neke nove ljudi, nekateri se tudi vrnejo. Danes razumem tudi to, da nekateri dojemajo moje pesmi na svoj način. Ko gre pesem v svet, ni več samo tvoja.”

> Vaša besedila so resnična in zato kruta. Ali takšen svet slikate tudi svojim otrokom ali ga obarvate rožnato?

“V pesmi U očima moje djece sem jaz tisti, ki poskuša videti svet malo drugače, skozi njihove oči, ki so čiste, in v njih je svet takšen, kakršen je. Svet nas odraslih je že poln predsodkov, strahov, upanj. Otrokom je človek bodisi všeč bodisi ne.”

> V katero smer se vrti svet?

“Ne gre več za hitrost političnih dogodkov, pač pa za hitrost informacij, ki prihajajo do nas. Ko sem se rodil, smo o dogodkih v Koreji, Kambodži, Vietnamu, o vojnih huntah, Afriki, hladni vojni vedeli toliko, kolikor je dovolil jugoslovanski sistem. Danes pa imamo toliko resnic, kolikor je medijev. Katero boš izbral? Bojim se, da so navsezadnje mediji tisti, ki so zelo dobro zmanipulirani.”

> V kakšni meri pa spremljate medije?

“Spremljam, saj moraš vedeti, kaj se dogaja okoli tebe.”

> Nekateri vas opisujejo kot političnega pesnika oziroma pesnika, ki piše o politiki. Vas to moti?

“Mnogi name lepijo to oznako. Pesmi s političnim ozadjem ljudje prej zaznajo, čeprav na koncertih pogrešajo prav tiste čustvene, kakršna je Budi žena. Seveda so nekatere pesmi politične, denimo Human Reich, vendar je tak svet okoli nas.”

> Ste aktivni, ko pridemo do družbeno-političnih vprašanj, denimo bodeče žice?

“Sem aktivist, vendar na odru, in to početje imam resnično rad. Komaj čakam, da vzamem v roke kitaro, da jo slišim in da me odpelje. Če v mojih pesmih vidijo aktivizem, me to ne moti. Če ljudi katerakoli pesem spodbudi k aktivizmu, še bolje. Dejstvo je, da ni več karizmatičnega vodje, mi pa ne vemo, kako rešiti ta problem. Svoboda je v osnovi odgovornost, ker če si odgovoren, si tisti, ki mora sprejeti odločitev za dejanje. To lahko pripelje do absurda, ko se od ljudi pričakuje, da bodo imeli mnenje o vsem. Padli smo v past. Bolje je odgovoriti, da nečesa ne vemo, kakor da govorimo neumnosti.”

> Kako se razpleta zgodba o izgonu iz Slovenije? Ljubljanska upravna enota vam je zavrnila podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje. Po nekem izračunu ne vi ne soproga nimata dovolj denarja za preživljanje štiričlanske družine. Slišati je, kakor da ste se znašli v romanu Franza Kafke.

“Situacija je bizarna do bolečine. Pravico do začasnega bivanja sem želel podaljšati, verjel sem, da bo to navadna formalnost. Nakar so se kot težava pojavili moji prihodki. Imam status svobodnega umetnika, obdavčenih je 30 odstotkov mojih prihodkov, na upravni enoti v Ljubljani pa menijo, da tudi razpolagam s samo temi 30 odstotki denarja. Pritožil sem se in bomo videli, kaj se bo zgodilo.”

> “Slovenec sem. Ne jamram. Iščem rešitve,” nam je pred nekaj dnevi sporočil premier Miro Cerar. Ljudje so se odzvali z različnimi sporočili, denimo z: “ Slovenec sem. Ne jamram. Delam na črno.” Kako pa bi vi dopolnili stavek: “Sem Damir Avdić. Ne jamram ...” ?

“... iščem začasno bivališče. (smeh) Ne, boljše: Bosanec sem, ne jamram, iščem začasno bivališče.” ALENKA PENJAK


Najbolj brano