• Drugi večer 38. sezone festivala Kogojevi dnevi so oblikovali 
(z leve): pianistka Tatjana Kaučič, dramska igralka Saša 
Mihelčič, klarinetist Dušan Sodja in pesnica Maja Munih.
    Drugi večer 38. sezone festivala Kogojevi dnevi so oblikovali (z leve): pianistka Tatjana Kaučič, dramska igralka Saša Mihelčič, klarinetist Dušan Sodja in pesnica Maja Munih.
    Foto: Arhiv Dua Claripiano

Bolečino moramo imeti radi, tako kot srečo in veselje

torek, 12. september 2017, 18:22

Na drugem dogodku 38. sezone mednarodnega festivala sodobne glasbe Kogojevi dnevi sta se prepletli poezija in glasba. Večer poezije Maje Munih so oblikovali štirje ustvarjalci z različnih področij umetnosti: poleg mlade pesnice še gledališka igralka Saša Mihelčič ter Duo Claripiano, ki ga sestavljata klarinetist Dušan Sodja in pianistka Tatjana Kaučič.

KANAL OB SOČI > V cerkvi Marijinega vnebovzetja je večer, ki se je dopolnjeval v igri zvoka in besede, ožarjala globoka izpoved mlade slovenske pesnice iz Ljubljane. 19-letna Maja Munih je deloma Primorka in glasbo nosi v svojem srcu. Vnukinja maestra Marka Muniha piše poezijo, ki je v interpretaciji Saše Mihelčič nemalokrat zazvenela kot glasba. Kot bi v vsako besedo ujela milozvočno doživetje, o katerem spregovori.

Maja Munih je doslej izdala dve pesniški zbirki Prebujenje (2015)in Ogledujem se v resnici (2016) ter roman Sanje bolijo drugače (2015), v Kanalu pa poslušalcem ponudila izbor trinajstih pesmi iz prve zbirke, ki jo je pozitivno ocenil Ciril Zlobec.

Z velikim občutkom in premišljenim pristopom sta na podlagi pesniškega izbora glasbeni program sestavila Dušan Sodja in Tatjana Kaučič. Skladbe so se prilegale bodisi melodičnosti besed, ujetih v verze, bodisi čustveni barvitosti sporočila ali sami vsebini. Mednarodno uveljavljena koncertanta, znana kot ambasadorja slovenske glasbe, sta izbrala le dela slovenskih skladateljev. Med Primorci sta se odločila za skladbo Andreja Makorja iz mlajše in Petra Šavlija iz srednje generacije. Njuni skladbi sta parafrazirali primorsko ljudsko glasbo; Makorjeva Histria et amor istrsko, Šavlijeva Oj, deklica, povej mi to pa tolminsko. Ob teh delih smo slišali še skladbo Marija in brodnikAndreja Missona ter Spomin - Reminiscence, noviteto uglednega slovenskega skladatelja Lojzeta Lebiča.

Izvedbe skladb, ki so bile vse po vrsti napisane in posvečene Duu Caripiano, so bile brezhibne; jasne v artikulaciji, nabite z melodičnostjo, iskreno podane v svoji čistosti in predvsem doživeto izpovedne. Kot bi glasbenika ujela tisto pretresljivo sporočilo, ki ga je Maja Munih položila v besede. Saša Mihelčič je odstirala tančice besed, v vsako pa dala košček sebe: naravni tok, spontanost, intimnost … Celota se je dopolnjevala v koherentno zgodbo ljubezni in sreče, trpljenja in žalosti, vendarle s pogledom, uprtim v svetlobo. Maja Munih nas s svojo poezijo pelje v najtemačnejše labirinte bolečine, ki pa ni sama sebi namen, z njo noče priklicati usmiljenja, ampak odrešitev. Ko se odpremo bolečini, ji dovolimo, da spregovori z nami. Poduhovljenost in pogumna iskrenost prežemajo pesmi in prav ta odpira poti v naše srce, v našo bit in srčiko življenja. Mlada pesnica želi občinstvu sporočiti, da bolečina ni trajna, je le ena plat naše resnice, ki je ne smemo zanemarjati, nasprotno, imeti jo moramo radi, tako kot srečo, veselje, radost.

Lepota besede in glasbe je tako poslušalcem v polni kanalski cerkvi poleg ganljivosti dala še velik kos miru, sprijaznjenja, ki odrešuje, in lepoto večnega trenutka, ujetega v minljivost bivanjskega.METKA SULIČ


Povej naprej: