“Bodi, kar si, to je vse”

David Bowie še nikoli ni žel toliko pozornosti kakor zdaj, tik po smrti. O njem je pred dnevi v koprskem baru Cameral premišljeval glasbeni enciklopedist Boris Bradač in mu predsinočnjim posvetil še večer v ciklu predavanj o glasbi v osvobojeni coni Inde, zapuščeni tovarni, preobraženi v klubski prostor.

Borisa Bradača in Davida Bowieja smo v objektiv ujeli tam, kjer se 
spodobi fotografirati underground ustvarjalce - na stranišču.   Foto: Andraž Gombač
Borisa Bradača in Davida Bowieja smo v objektiv ujeli tam, kjer se spodobi fotografirati underground ustvarjalce - na stranišču.  Foto: Andraž Gombač

KOPER > David Bowie, 8. januarja 1947 rojen s priimkom Jones, ni bil navaden pop zvezdnik, je uvodoma poudaril Boris Bradač: “Pop je dvignil na novo raven. Prišel ni iz Hollywooda, ampak iz Brixtona na jugu Londona, iz delavske, danes tudi črnske četrti. Ko se je pojavil, 'stari rokerji' nismo bili navdušeni. Imeli smo ga za novega šminkerja, klovna, ki vlaga samo v zunanjost, znotraj pa je prazen. Šele sčasoma se je izkazalo, da je Bowie več kot to.”

Pevčeve korenine so pomembne, je v Indeju opozoril Bradač: “Njegova mama je menjala več možev, tako da je Bowie imel tudi polbrata, ki je trpel za shizofrenijo in sredi osemdesetih let storil samomor. Bowie se je bal, da bo tudi on postal shizofrenik. Njegova mama je bila skrajna desničarka, oče pa tiskovni predstavnik dobrodelne ustanove in je sina zelo podpiral. Prek očeta je Bowie spoznal veliko tedanjih zvezdnikov in si želel postati kakor oni. Oče mu je nabavljal tudi plošče iz Amerike, take, ki jih ni bilo lahko dobiti: jazz, blues in tako naprej.”

Uveljavljati se je začel v gledališču, prvo ploščo pa je izdal leta 1967. “Takrat so bili na vrhu Beatli in Stonesi,” je spomnil Bradač. “Bowieja smo pri nas spoznali po zaslugi rumenega tiska, kjer so ugotavljali, kaj za vraga je zdaj to, moški ali ženska.” Nanizal je vrsto anekdot in se pomudil pri Bowiejevi gradnji svojega lika: “Kot človek teatra je premišljeno manipuliral, nadzoroval razvoj svoje podobe, izbiral, komu bo dal intervju, avtoriziral svoje izjave in fotografije ...”

V času boja za prevlado v vesolju je leta 1969 udaril s svojo prvo uspešnico Space Oddity, kmalu zatem pa ustvaril slavni lik Ziggyja Stardusta, androgine rockovske zvezde z drugega planeta. Opiral se je na Bertolta Brechta, se navduševal nad Andyjem Warholom, se pajdašil in sodeloval z Loujem Reedom, Iggyjem Popom, Marcom Bolanom,v drugi polovici sedemdesetih pa vBerlinu z Brianom Enom in drugimi ustvaril “berlinsko trilogijo” plošč, dragoceno, “ker ni bila anglosaksonska, ni bila samo rock ali pop ali jazz, ampak je bila eksperimentalna”, je poudaril Bradač in dodal, da je Bowie v pesmi Let's Dance izvirno nadgradil tudi disco. Med njegovimi albumi Bradač sicer najbolj ceni konceptualno zbirko Outside (1995).

“Bowie je ljudem pokazal, da biti drugačen ni nič posebnega. Bodi, kar si, to je vse,” je dejal Bradač in dodal, da je pevec ostal pokončen in dosleden vse do konca - zavrnil je denimo viteški naslov, medtem je šel “roker” Mick Jagger ponj “skoraj po vseh štirih”.

Svoje življenje je Bowie režiral vse do smrti in z njo vred, o čemer pričata presunljiva videospota za novi pesmi Blackstar in Lazarus.

ANDRAŽ GOMBAČ


Najbolj brano