“Blues nikoli ne bo umrl!”

V soboto je na stadionu v Stožicah zmagala Slovenija, v sosednji areni pa - blues. Prav med nogometno tekmo je Zucchero energično povezal poln parter in bolj zračne tribune. V debelih dveh urah je nanizal tako pesmi z novega albuma Black Cat kakor stare uspešnice, s pomočjo 13-članskega benda pa ljudstvo dvignil na noge, kljub nerganju nekaterih sedečih in pa seveda redarjev.

Odpri galerijo

LJUBLJANA > “Blues nikoli ne bo umrl!” je med koncertom zarohnel italijanski kralj bluesa, 61-letni Adelmo Fornaciari, domovini in svetu že dolgo znan kot veliki Zucchero.

Pričkanje v parterju

V Stožicah naj bi nastopil že pred petimi leti, ko je pri nas gostoval z albumom Chocabeck, a so koncert premestili v Križanke, baje zaradi preskromne prodaje vstopnic.

Niti tokrat arena ni bila polna, vendar je Zucchero kljub temu poskrbel za prvovrstno glasbeno zabavo.

Na svetovni turneji Black Cat, ki jo je pričel s kar enajstimi razprodanimi koncerti v veronski areni, zaokrožil pa jo bo avgusta prihodnje leto, ga spremlja izvrsten mednarodni bend, ki krepko presega še tako radikalne ženske kvote. V njem briljira več uglednih glasbenikov: od kitaristke in spremljevalne pevke Kat Dyson, ki jo je v bendu imel že Prince, do mojstra na strunah Douga Pettibona, ki je vrsto let spremljal Lucindo Williams, medtem ko se z najdaljšo kilometrino ponaša 77-letni Brian Auger: z orglami je spremljal Roda Stewarta, Jimija Hendrixa, Sonnyja Boya Williamsona, Led Zeppeline, Erica Burdona ...

Okrog Zucchera najdemo še druga velika imena: pod novi album Black Cat se je podpisala trojica vrhunskih producentov, Don Was, Brendan O'Brien in T Bone Burnett, sodelovala pa sta tudi Bono in Mark Knopfler. Prav z uvodno pesmijo novega albuma je Zucchero tudi pričel koncert, z udarno Partigiano Reggiano. V prvem delu je nanizal še večino drugih novih pesmi, tudi sam poprijel tako za akustično kakor električno kitaro, koncert pa v drugem delu nadaljeval z nekoliko starejšimi Vedo nero, Baila (Sexy Thing), Chocabeck ...

Nekaj slabe volje je povzročalo le pričkanje v parterju: nekateri so hoteli zabavo spremljati s svojih sedišč, kar so tudi pošteno plačali, drugi pa so jim ugovarjali, češ da ob tako živahnih pesmih preprosto morajo migati, skakati, plesati. Ukrepali so redarji, vendar je red vzpostavil šele Zucchero, ki je z odra opazil živžav spodaj in pokazal svojo salomonsko plat: poskakovanja željnim je predlagal, naj med mirnimi pesmimi sedijo kar na tleh pod odrom, sedeče pa je pozval, naj pozneje med živahnimi skladbami še sami “dvignejo rit”. Da bi se načrt posrečil, je tudi nekoliko preuredil začrtani koncertni repertoar.

Dober zvok in lepe punce

Prva med mirnimi pesmimi je bila priredba, mojstrovina ameriškega benda Creedence Clearwater Revival Long As I Can See the Light, ki Zucchera spremlja že od leta 1970, ko jo je rad prepeval kot 15-letni začetnik. Presunljivo Il Suono Della Domenica je pospremil s pojasnilom: napisal jo je pred štirimi leti po potresu v kraju Finale Emilia, žal pa je spet aktualna po letošnji katastrofi v osrednji Italiji.

Globoko je v marsikoga zasekala tudi uspešnica Miserere, ki jo je zapel ob pomoči Luciana Pavarottija na posnetku in platnu v ozadju.

Stožiška arena se je tokrat izkazala tudi s prijetno kakovostnim zvokom, Zucchero pa je še posebej pohvalil lepe ženske, ki jih vidi z odra. Zlasti je koketiral s punco v prvi vrsti, na kateri je opazil enake rdeče allstarke, kakor jih nosi sam - no, najbrž ga ni pritegnilo samo to ...

V sklepnem delu je navdušil s starimi klasikami: ob hitri, drdrajoči pesmi z neskončnim naslovom Solo una sana e consapevole libidine salva il giovane dallo stress e dall'azione cattolica so se zvrstile še nežna Diamante, ki se ponaša z besedilom Francesca De Gregorija, pa Così celeste, Per colpa di chi in Diavolo in me, po glasbenem in plesnem razvratu pa je Zucchero ljudstvo domov pospremil s precej tišjo, presunljivo krhko Un piccolo aiuto.

ANDRAŽ GOMBAČ

---