Občinstvo zbolelo, koncert ni odpadel

Glavni igralec premierne predstavitve Toskane, nove plošče Bilbi in Direktorjev, je bila v petek v koprskem gledališču ironija. Brez nje bi na odličnem koncertu pred maloštevilnim, a “pravim” občinstvom težko spoznali, da so kakovostna, duhovita, mestoma družbenokritična in nenazadnje slovenska besedila, odeta v križanca popevke in rokernola, dandanes privilegij.

Bilbi je na oder povabila tudi predstavnika mariborske Šefle Branka Frasa,  ki je natančno pojasnil, kaj čaka občinstvo v koncertnem premoru. Foto: Zdravko Primožič/Fpa
Bilbi je na oder povabila tudi predstavnika mariborske Šefle Branka Frasa, ki je natančno pojasnil, kaj čaka občinstvo v koncertnem premoru. Foto: Zdravko Primožič/Fpa

KOPER > Po prvencu Drobne slike (Celinka, 2011), s katerega so najglasneje odzvanjale Hvala za vijolice , Kaj pa ti in Iskrice , je Maja Pihler - Bilbi, glasbenica in igralka iz Maribora, te dni z nekoliko predrugačeno zasedbo izdala ploščo Toskana . Odločila se je, da jo bo slovenskim poslušalcem prvič predstavila na odru Gledališča Koper. Medijem, ki so jo vztrajno spraševali zakaj Koper, je svojo nenavadno odločitev utemeljevala s pojasnilom, da je naše obalno mesto izbrala tako zaradi nekakšne podobnosti s Toskano kakor zaradi prijetne izkušnje na lanskem koprskem koncertu z Big bandom RTV Slovenija.

Ironija, kakršno ima rada usoda, je hotela, da je uvodno pesem, energično Zaradi bolezni v ansamblu, zaigrala pred precej prazno dvorano, zaradi katere bi marsikatera zasedba uporabila prav znani izgovor bolezni in koncert odpovedala. A Štajerka se je odločila, da bo premiero izpeljala do konca, pa čeprav pred kakimi dobrimi petdesetimi dušami, ki so, kakor je dejala pevka, imele pravzaprav redek privilegij. Ob glasbeni spremljavi Direktorjev - kitarista Petra Dekleve, klaviaturista Davorja Klariča, basista Luke Hermana Gaiserja in bobnarja Urbana Krča - je predstavila vse skladbe s Toskane in znova dokazala, da ostaja mojstrica ubesedovanja drobnih slik vsakdana, večnega hrepenenja. To zaznamuje tako Rdeč plašč, za katerega je Elza Budau prepričana, da je bila napisana zanjo, pomivanje posode v skladbi Ko pomivam posodo kakor ironično Ko se vrneš iz zapora, ki je še posebej aktualna v času odmevnih domačih zapornikov. Tudi v živo ima slednja s svojim karibskim pridihom v refrenu morda še največ možnosti, da uspešno nasledi popularne Vijolice (v drugo je obe zaigrala še enkrat v dodatku), čeprav je skladb s potencialom (radijskih) uspešnic tudi na drugi plošči kar nekaj.

Med njimi ne gre spregledati Kot sva bila, v katero je Drago Mislej - Mef izvrstno prepesnil skladbo Konichiwa. Poleg uvodne Zaradi bolezni v ansamblu ima družbenokritični naboj še Pesem od včeraj, ki jo je navdahnila tudi mariborska vstaja. Na koprskem odru jo je uvedel Gregor Stermecki, Majin mož in soavtor skladb, ki je z mobilnega telefona predvajal sloviti monolog o svobodi iz filma Moj ata, socialistični kulak, s katerim se pesem začne tudi na plošči.

Občinstvo je tako nove kakor nekaj skladb s prejšnje plošče pospremilo s prisrčnim aplavzom ter s svojo toplino pripomoglo, da je bila praznina zevajočih sedežev manj opazna, posebej pa se je razveselilo odmora, v katerem so, kakor se za premiero spodobi, postregli s kuharskimi dobrotami, svojevrstnim prepletom primorske in štajerske kuhinje. To je bil tudi čas, ko je beseda še najbolj tekla o vzgibih za slab obisk. Je morda občinstvo prestrašilo svarilo o epidemiji ošpic ali je morebiti kak poslušalec vzel preresno Majin verz “doma bomo ostali in verjeli, da skupaj smo veliki”? Epidemija revolucij s kavča je namreč veliko resnejša od ošpic, cepiva pa kar še ni na vidiku.

MAJA PERTIČ GOMBAČ


Najbolj brano