Besen bigbandovski blues

Kar so se dolgo pridušali starejši poznavalci, zdaj jasno in glasno dokazuje koncertni album Bluenote Café (Reprise/Nika): Neil Young je bil na odru dober tudi, ko je izdajal šibke studijske albume. Že pol stoletja je zgled umetnika, ki muzi sledi, najsi ga vodi v raj ali naravnost v pekel.

Neil Young dela, kar hoče, kar čuti, ne da bi se menil za tak ništrc, kakršen je komercialni uspeh. In delaven je kakor malokdo! Konec lanskega leta je zbirko novih pesmi Storytone posnel tako sam kakor s 93-članskim orkestrom, komaj pol leta zatem je z mladim bendom Promise of the real izdal svoj 36. studijski album The Monsanto years, na katerem se je postavil v bran ekološkemu kmetovanju in obračunal z agrokemično multinacionalko Monsanto, pred kratkim pa je svoj 70. rojstni dan praznoval z novo izdajo v nizu Archives Performance Series, že enajsto v zadnjih šestih letih.

Tokrat je iz gromozanske zakladnice potegnil 21 koncertnih posnetkov iz let 1987 in 1988 ter jih povezal v zbirko Bluenote Café. izdano na dveh CD-jih oziroma štirih vinilnih ploščah. Pesmi - vse po vrsti avtorske - je posnel na enajstih koncertih ameriške turneje, na katero se je odpravil z ad hoc bendom Bluenotes, po nizu manj uspešnih studijskih albumov, ki jih je nanizal med začasno ločitvijo od matične založbe Reprise. Takrat ga je pod svoj velik, vendar nič kaj varen dežnik sprejel magnat David Geffen. Novi gospodar je imel smolo: Younga je muza tedaj vodila skozi eksperimentalno elektronsko glasbo, rockabilly in country, nikakor pa ni hotela zaviti v dobri stari rock, zato je Geffen, lačen hitov, kantavtorja tožil, češ da snema za Neila Younga “neznačilno” glasbo. Young je iz sodnega spora odkorakal kot zmagovalec in se vrnil na založbo Reprise.

Sledila je krepka turneja, o kateri zdaj priča razkošna zbirka v spet precej asketski embalaži, brez spremne knjižice, v kateri bi sledili besedilom pesmi ali si prebrali kak poglobljen zapis o tem obdobju Youngovega ustvarjanja. Priložen je le listič, s katerega se podučimo, da ga je v sezoni 1987/1988 na odru spremljalo domala ducat glasbenikov, med njimi tudi stari prijatelji: danes že pokojna Ben Keith na alt saksofonu in Rick Rosas na basu, pa celoten legendarni bend Crazy Horse, četudi nekoliko degradiran, saj se je kitarist Frank “Poncho” Sampedro tokrat znašel za manj slišnimi klaviaturami, medtem ko je po kitarskih strunah nažigal samo in zgolj Neil Young.

Obdan s pihali in trobili je uganjal nekakšen bigbandovski blues, povečini blagodejno besen, denimo v naslovni pesmi albuma This note's for you, kjer se je posmehoval glasbenim kolegom, ki svojo muzo v reklamah prodajajo korporacijam. V svoji najdaljši pesmi Ordinary people je skozi 20 kitic slikal sodobno, sprevrženo, nasilja polno družbo. Sorodna ji je Crime in the city, ki jo je Young že leto pozneje v akustični različici izdal na albumu Freedom, a jo je zasenčila velika himna Rockin' in the free world.

Na zbirki se zvrsti tudi nekaj miniaturk, denimo prikupna On the way home še iz obdobja benda Buffalo Springfield, popotovanje pa veličastno zaokroži kar 19-minutna izvedba Tonight's the night, naslovne klasike mojstrskega temačnega albuma.

ANDRAŽ GOMBAČ

---