Baron Winkler, zavedni Slovenec

“Ker sem od Voglarjev doma, sem kot otrok večkrat šel mimo kraja Nemci, oče mi je pripovedoval, da je tam živel neki baron Winkler. Zame je bila beseda baron imenitna in skrivnostna hkrati. Ko sem se upokojil, sem začel razmišljati, da bi mu postavili spominsko ploščo,” pravi Jože Šušmelj. Ploščo so konec septembra postavili, nastala pa je tudi obsežna knjiga.

NOVA GORICA > “Oče mi je tudi pripovedoval, da so bili njegovi predniki Nemci in da se sam spominja, da je kot otrok videl starega Winklerja, kako je še pred prvo svetovno vojno sedel pred hišo in bral nemško knjigo,” pravi Jože Šušmelj, avtor knjige, v letih od 2004 do 2008 generalni konzul Republike Slovenije v Trstu, dolgoletni član in predsednik slovenskega dela Stalne slovensko-italijanske komisije za uresničevanje določb Videmskega sporazuma in leta 1997 pooblaščeni minister na slovenskem veleposlaništvu v Rimu.

Življenja in dela Andreja barona Winklerja (1825- 1916) se je lotil povsem raziskovalno. Čeprav je bil Winkler ena najpomembnejših slovenskih političnih osebnosti za časa Avstro-ogrske monarhije, ga je kasnejši čas in družbeni sistem pozabil. Knjigo je založilo Društvo ljubiteljev narave Planota, Lokve v zbirki Besede s Planote.

Baron Winkler, rojen na Trnovski planoti, je bil bister deček, šolal se je v Gorici, tam opravil gimnazijo, na dunajski univerzi in v Gradcu je študiral pravo. Nekaj časa je bil pomožni učitelj v Gorici, bil podpornik ideje po Zedinjeni Sloveniji in ustanovitelj Slavjanskega bralnega društva v Gorici. Kasneje je delal kot pravnik, v Gorici je prevzel urejanje zadev iz zemljiške odveze za goriško-gradiščansko deželo. Bil je predsednik goriške narodne čitalnice, poslanec v goriško-gradiškem deželnem zboru in v državnem zboru na Dunaju ter okrajni glavar v Krminu in Tolminu. Leta 1880 ga je cesar imenoval za predsednika dežele Kranjske in za svojega namestnika v tej deželi. Bil je prvi in edini slovenski predsednik, imenovan na to mesto in tudi na tem mestu si je prizadeval za slovenski jezik v komunikaciji s slovenskimi župani in občinami.

“Ni veliko ljudi s Trnovske planote, ki bi v svojem življenjepisu imeli zapisanih toliko različnih odgovornosti in prizadevanj, kot jih je imel Andrej Winkler,” zapiše Šušmelj in doda, da mu je sam cesar za njegove zasluge podelil naziv barona.

Kot je še zapisal avtor knjige, se kot rdeča nit skozi Winklerjevo življenje vleče izrazita poštenost, vestnost pri delu in veliko zavzemanje, ne samo v besedah, temveč tudi v dejanjih, za uveljavljanje slovenščine v državnih in deželnih uradih in šolah. Šušmelj je med vsemi njegovimi prizadevanji poudaril tudi skrb za železniške povezave, melioracijo za urejanje hudournikov: pod Winklerjevim vodstvom je bil napisan in v deželnem zboru sprejet zakon o zdravstvu, pa zakon o pogozdovanju krasa na Notranjskem.

“Pomen, ki ga ima Winkler za naš prostor, vidim v tem, da je v Gorici prvi začel uvajati slovenstvo. Slovenski jezik je uvajal tudi v deželni zbor, prizadeval si je za uvajanje slovenskega jezika v dopisovanju z občinami. Tudi na Tolminskem ima velike zasluge za uvajanje slovenščine, posebej pa tudi za gospodarski razvoj, saj je zaslužen za izgradnjo mnogih cest, tiste v Baški grapi, ob reki Idrijci, tudi na Breginjskem,” zaključi Jože Šušmelj. KLAVDIJA FIGELJ

---