Aziz velemojstra Predraga Lucića

Na 63. festivalu Splitsko ljeto (Splitsko poletje) je zaživela praizvedba drame Aziz ali svatba, ki je rešila Zahod v avtorstvu tudi slovenskemu primorskemu občinstvu znanega Predraga Lucića in režiji Dina Mustafića.

SPLIT > Morje, sonce, tisoč (ah, “krivica”!) otokov, klape, vino, ribe in kitare, nepregledne množice turistov: rajski kliše Dalmacije. Ampak Jadran ponuja tudi umetniške užitke: od Brionov do Dubrovnika je poleg lahkotnih poletnih fešt in množičnih “iventov” mogoče poslušati vrhunsko glasbo in gledati kakovostno gledališče. Tu in tam tudi angažirano.

Pronicljiv hrvaški novinar, pisatelj in satirik Predrag Lucić, ki ga primorsko občinstvo pozna kot avtorja uspešnic Alan Ford in Barufe v (so)produkciji Gledališča Koper, je tragikomično alegorijo Aziz naslonil na enodejanko Malomeščanska svatba Bertolta Brechta. Kanonski Brechtov tekst, ki vzorčno cefra malomeščansko hipokrizijo, sprenevedanje, licemerje, hinavščino, lažno moralo in kar je še večno popularnih vrednot, je avtor nadgradil z danes dominantno, vseobsegajočo in vseopravičujočo razsežnostjo - s strahom. Na kičasti ohceti se kot darilo (?) v kletki namreč pojavi temnopolti neznanec: tujec, marokino, potencialni terorist. Smrtna grožnja samobitnosti. Aziz.

Gosto, a berljivo tkivo predloge Dino Mustafić z dramaturginjo Željko Udovičić premišljeno stopnjuje v rondo: po uverturi, ki razgali osladno, plitvo in pravzaprav povsem razsuto združbo veselih svatov, si prizori po vdoru molčečega tujca pričnejo slediti v peklenskem ritmu. Malomeščani sklenejo nenačelno zavezništvo, strah iz njih izvablja tragikomične in do skrajnosti absurdne note, v boju proti utvari pa so v vsej svoji bedi in nemoči zgolj iracionalni poraženci. Nihče tujca ne ogovori, nihče o ničemer ne podvomi. Svet, ki mu vlada strah, se razstavi v ništrc.

Uigran igralski ansambel (Nikša Arčanin, Stipe Radoja, Katarina Romac, Nikola Ivošević, Monika Vuco, Tajana Jovanović, Marjan Nejašmić Banić, Nives Ivanković, Nenad Srdelić, Davor Pavić, Vicko Bilandžić, Ivo Perkušić, Ivan Baranović, Mia Čotić in Zdeslav Čotić) je bil scela kos zahtevni nalogi. V parku vile Dalmacija diskretno prilagojeni scenografiji (Dragutin Broz) in kostumografiji (Lejla Hodžić) ter ob domiselni scenski glasbi Tamare Obrovac kompaktna igralska zasedba srhljivo natančno in z eleganco grenkega humorja uprizarja karikaturo naših malih življenj, tukaj in zdaj.

“To je tekst o industriji strahu, ki iz tira meče že tako ponorele stebre potrošniške družbe,” je ob izidu preroškega Aziza leta 2008 (!) izjavil Lucić. Žal je bilo besedilo doslej zaradi vznemirjujoče “neprimernosti” oziroma “ostrine” uprizorjeno le kot radijska igra. Veseli pa podatek, da je revija Apokalipsa (št. 116/117) že kmalu po izidu izvirnika objavila slovenski prevod (Aziz ali svatba, ki je rešila Zahod: comédie-franchise po motivih Malomeščanske svatbe Bertolta Brechta, prevedla Ines Spimpolo).

Izziv za slovenska gledališča, torej. Ali pa poziv poletnim festivalom: splitski Aziz naj dobi še primorski poletni azil.

IRENA URBIČ

---