Arhitektura kot spomin, spomin kot arhitektura

Staro pristanišče v Trstu je mesto v mestu. Umetnica Annibel Cunoldi Attems je v zapuščen in izpraznjen prostor prvič vstopila pred petnajstimi leti. Fotografirala je stavbe, ki jih danes ni več, ter v njih našla vijake, zobnike in druge dele kolesja, ki je nekoč poganjalo prvo pristanišče avstro-ogrske monarhije. Iz vsega naštetega je sestavila instalacijo Porto vecchio, ki bo na gradu Dobrovo na ogled še do nedelje.

Annibel Cunoldi Attems
Annibel Cunoldi Attems 

DOBROVO > Annibel Cunoldi Attems tržaški Porto vecchio doživlja kot kraj srečanja, a ne le blaga, marveč tudi vrednot, ki so povezane z različnimi kulturami v tem mestu. Staro pristanišče jo je pritegnilo, ker je že desetletja “lebdeči kraj brez časa, ki ima preveč praznega prostora, brez pravega razmerja do izmenjav, brez močne človeške prisotnosti, ki bi začrtala smeri”. Dojema ga tudi kot kreativni laboratorij novih idej in pogledov na mesto, ki se ponaša s svetovljansko preteklostjo in ki se je dolga leta preveč zapiralo vase, čeprav je na stičišču kultur.

“Mesto v mestu” je prvič umetniško obdelala pred šestimi leti, ko so v Trstu pod okriljem 54. Beneškega bienala pripravili “razpršeni bienale” (Bienalle diffusa). Takrat je svojo instalacijo razstavila v skladišču 26 nekdanjega starega pristanišča, kasneje pa se je s tem svojim delom predstavila še v ljubljanskem Cankarjevem domu, v Gradcu in Berlinu. Razstava na gradu Dobrovo je začela nastajati, ko je avtorica videla podstrešni razstavni prostor. Ta jo je po besedah kustosinje razstave Klavdije Figelj navdušil z avtentičnostjo, strukturo starih tramov, energijo prostora in sedimentacijo zgodovinskosti.

Umetnica Annibel Cunoldi Attems je bila rojena v Gorici in je diplomirala iz nemškega jezika in književnosti. V sedemdesetih letih je živela in delala v Parizu, kasneje v Rimu in Berlinu, kjer je še danes.

Umetnico zanimajo kraji, ki jih je mogoče definirati s pojmi identitete, razmerij in zgodovine. “Ko pomislim na Porto Vecchio, ga povežem s trenutkom zgodovine, ko je bil Trst odprt v svet. V Trstu mislim na odprtost, odhajanje in prihajanje, to je mesto kulturnega pretakanja, mislim na tisto subtilno mejo različnosti, na literarno mesto Jamesa Joycea, Claudia Magrisa, Borisa Pahorja, Itala Sveva, tudi Franza Kafke. Danes Trst ne živi dovolj svoje sedanjosti, lahko bi rekla, da bolj živi svojo preteklost. Ni več tako odprt,” razmišlja Annibel Cunoldi Attems. V njej še vedno odzvanjajo besede, ki jih je slišala od svojega profesorja Magrisa. Nekaj jih je izpisala iz njegove knjige Trst, obmejna identiteta in jih na fotografijo natisnila v italijanskem in nemškem jeziku. Prepričana je, da besedne zveze bližnja in daljna perspektiva, meja-odhod ter pripadnost-nepripadnost pripadajo Trstu. “Prav beseda ima v avtoričinem opusu velik pomen,” pojasni kustosinjain doda, da jih Annibel Cunoldi Attems v umetniških instalacijah uporablja kot bistven element: “To so besede, ki niso povedi niti izjave in bolj kot iz intime izhajajo iz vokabularja kolektivnega spomina.”

Leta 1996 se je, denimo, lotila velike nemške meje med vzhodom in zahodom, ob berlinskem zidu poiskala mreže in jih z mrežo besed povezala na razstavi Aetas Mutations v Neue Nationalgalerie. V Goethejev inštitut v Berlinu je pred šestnajstimi leti vstopila z instalacijo AUF-BAU-ZEIT in s fotografskimi podobami rekonstruirala čas. Posvetila pa se je tudi goriški meji ter v Mestni galeriji Nova Gorica in Pokrajinskih muzejih v Gorici razstavila mrežno ograjo, ki je delila mesti. Annibel Cunoldi Attems po besedah kustosinje tisto, kar je v preteklosti delilo, transformira v preseganje meja ter izpostavlja tisto, kar se hoče oziroma noče pozabiti - kulturno identiteto.

MAKSIMILJANA IPAVEC


Najbolj brano