Andaluzija na Krasu

Slavo Vajt je zapisan v slovensko zgodovino kot filmski ustvarjalec in mojster fotografije pri mnogih slovenskih filmskih klasikah. Svojih okroglih 80 let praznuje delovno s predstavitvijo avtobiografske knjige Poti in brezpotja.

SEŽANA > Slovenske filmske klasike, kot so Cvetje v jeseni, Povest o dobrih ljudeh ter Boj na požiralniku ne bi bilo brez Slava Vajta, ki je pri njihovem nastanku sodeloval v različnih vlogah, med drugim tudi kot direktor fotografije. V letih od 1966 do 1997 je bil zaposlen na Televiziji Slovenija, sodeloval je tudi s studiem Viba Film. Njegov opus šteje več deset filmov, podpisan je tudi pod 14 avtorskih dokumentarcev. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen - tako doma kot v tujini.

“Film Zlomljeni jarem? najbolje predstavlja moj način dela in razmišljanja,” je Vajt utemeljil, zakaj si je ravno ta film, pri katerem je sodeloval kot snemalec, režiser in scenarist, izbral za javni ogled in pogovor z njim ob dopolnjenih 80 letih. V letu 1994 pod okriljem TV Slovenija posnetem dokumentarnem filmu o Andaluziji razgrinja filmsko zgodbo o burni zgodovini te španske pokrajine. V njej izvemo, da se je tu rodil flamenko, očitne so tudi sledi različnih izmenjujočih se narodov, med drugim tudi Arabcev, ki so ta jug Španije obvladovali 700 let. “Film je nastajal sproti, med mojim enomesečnim bivanjem tam. Ob zabeleženih lepotah narave in dela človeških rok ter iskanju zgodovinskih sledov, kot so bili krvavi verski boji ter mesta žensk v njihovi družbi - njihovo življenje je bilo v vlogi 'strojev za rojevanje' še do druge svetovne vojne omejeno na domače štiri zidove - sem se soočal s človeškimi dilemami in vprašanji, na katerem sem ali pa nisem dobil odgovorov,” je v svoje vtise o Andaluziji predsinočnjim strnil v pogovoru Davidom Terčonom v Kosovelovem domu. In dodal, da gre za pokrajino, o kateri so njeni prebivalci prepričani, da je edina prava Španija, preostali del naj bi bil Evropa, ki govori špansko.

Da je bil Vajt v svojem burnem življenju nomad po različnih fizičnih in duhovnih svetovih, je izpričal tudi v avtobiografiji Poti in brezpotja, ki je pred kratkim izšla pri založbi Sanje in so jo prav tako predstavili predsinočnjim. Pravi, da jo je pisal več desetletij: “Zametek zanjo so bile moje spominske zabeležke na listkih. Uredil sem jih v tri dele: potopise, zgodbe in utrinke. Dodal sem jim tudi fotografije, vezane na posamezne tematike,” je opisal nastanek knjige. Njena rdeča nit so ubesedene ljubezni do morja, gora in alpinizma ter popotovanj, med drugim v Himalajo, Južno Ameriko, Španijo, Turčijo, Indijo, Tajsko in Kašmir. “Želim si, da bi bralec vzpostavil dialog med pripovedmi v knjigi in tistimi, ki jih nosijo v sebi. Učimo in spreminjamo se namreč celo življenje,” je v svet poslani knjigi dal še osebno popotnico.

Predstavitvam knjige, filma in jubilanta v Ljubljani in Sežani sledi še ena v Novi Gorici, ki bo 5. marca v Kulturnem domu.

BOGDAN MACAROL

---