Ambasadorji naše umetnosti

Jugoslavija je imela po svetu 170 veleposlaništev, konzulatov in rezidenc, opremljenih z več kot 2000 deli umetnikov iz vseh republik in avtonomnih pokrajin. Razstava Vrnitev ambasadorjev umetnosti, ki so jo predsinočnjim odprli v Narodni galeriji, postavlja na ogled dela slovenskih umetnikov, ki so krasila predstavništva nekdanje skupne države. Med njimi so tudi izjemno zanimive umetnine več primorskih avtorjev; še zlasti konstruktivistični linorez Lojzeta Spacala, Mesto v zrcalu iz leta 1954.

LJUBLJANA > “Med likovno opremo naših konzualrnih predstavništev ne najdemo izrazito ideoloških podob izgradnje domovine,” ugotavlja dr. Andrej Smrekar. V obdobju prve petletke so pogosti motivi narodnoosvobodilnega boja, še zlasti v litografijah Franceta Miheliča in na jedkanicah Božidarja Jakca.

Posebna Trst in Rim

V 50. oziroma 60. letih je v Idriji rojeni Nikolaj Omersa naslikal Pogled skozi okno v Piranu; to njegovo delo je krasilo rezidenco nekdanje skupne države na Dunaju. Po Smrekarjevi oceni pa so imeli prav poseben položaj slovenski tržaški slikarji: “Delitve med veleposlaništvom v Rimu in konzulatom v Trstu ni mogoče natančneje začrtati, bilo pa bi zanimivo ugotoviti, ali so bili slovenski tržaški avtorji navzoči tudi, ko so veleposlaništvo vodili predstavniki drugih jugoslovanskih narodov, torej ali je bila to tudi usmeritev zvezne jugoslovanske politike. Iz učinkov kulturne politike pa je mogoče sklepati, da je Ljudska republika Slovenija sistematično podpirala tržaške slovenske ustvarjalce vsa desetletja po drugi svetovni vojni.”

Med umetninami, ki so visele na stenah konzulata v Trstu in rimskega veleposlaništva, prednjačijo dela Avgusta Černigoja, Bogdana Groma in Lojzeta Spacala. Smrekar pa navaja še eno zanimivost, povezano z jugoslovanskimi diplomatskimi predstavništvi pri zahodnih sosedih: “Očitno je namreč, da se je v tem primeru posrečilo najti sredstva za nakup del tudi mimo utečenih poti v meri, ki drugod nima primerjave.” Dodaja, da so te prostore krasili tudi grafični listi manj znanih italijanskih avtorjev, ki pa so bili po vsej verjetnosti darila.

Madrid in mojstri grafike

Jugoslovanski in španski diplomatski odnosi so se otoplili po padcu Francovega režima. Smrekar v naboru grafičnih del v zbirkah prepoznava ponos, s katerim je jugoslovanske diplomatske predstavnike navdajal Ljubljanski grafični bienale, prireditev, po kateri je v svetu postala prepoznavna Jugoslavija in z njo tudi Slovenija. Stene madridskega veleposlaništva so krasila predvsem dela poznejših predstavnikov ljubljanske grafične šole. Po Smrekarjevi oceni med grafičnimi deli iz zbirke izstopajo dela Rika Debenjaka, še zlasti inkunabulni odtisi Domà na Krasu, Kraševke in Kraška kariatida iz leta 1957, s katerimi je tehniko barvne jedkanice iz ateljeja Johnnyja Friedlanderja prenesel v ljubljansko grafično šolo.

Sporazum o vprašanjih nasledstva, ki je bil podpisan deset let po razpadu SFRJ, in je določal razdelitev pravic, obveznosti, premoženja in dolgov nekdanje države, je urejal tudi na področje delitve diplomatskih in konzularnih predstavništev nekdanje SFRJ v tujini in umetniških del v njih. Po sporazumu umetnine, ki so se nahajale v predstavništvih SFR Jugoslavije in so velikega pomena za kulturno dediščino ene od držav naslednic, pripadejo tej državi. Pogajanja za njihovo delitev so se začela leta 2002, prve primopredaje so bile opravljene maja 2003. Do danes je strokovna skupina pregledala umetniška dela iz več kot 125 predstavništev. Slovenija je doslej prevzela 200 del.

Elitni Pariz

Pri opremi rezidence in veleposlaništva v umetniški prestolnica sveta Jugoslavija ni tvegala avantgardnih pristopov, ampak je v ospredje postavila metier; meščanski realizem Maksima Sedeja, modernizem Miheliča in Spacala - Smrekar izpostavlja njegov linorez Mesto v zrcalu - pa poetične Breze v pomladiMatija Jame, InterierMateja Sternena ... “Izbor teh del nakazuje dobro utemeljeno željo, da francoskemu impresionizmu, nadrealizmu in pariški šoli najdemo in predstavimo ustrezne sogovornike, se pravi najboljše primerke rimane povezave francoske in slovenske likovne ustvarjalnosti,” meni Smrekar in dodaja, da so bili slovenski umetniki nekoliko v senci srbskih in hrvaških kolegov, ki jih je bilo več in so imeli trdnejšo tradicijo.

MAKSIMILJANA IPAVEC

---